Kristjani, velikonočni iskalci

Vstali Kristus kot nekaj novega


Markov evangelij je pravzaprav edini, ki se konča s povsem enako velikonočno izkušnjo žena, kakršno v svojem življenju doživlja velika večina kristjanov vseh časov, tudi nas, kristjanov velike noči 2018. Žene v Markovem evangeliju, ki se izvirno konča že v 8. vrstici 16. poglavja, ostanejo presenečene, prestrašene in osuple. Tudi vstalega, spet živega Jezusa, ne vidijo. Na kraju tolikšne človeške žalosti najdejo samo prazen grob in mladeniča, ki jih pošilja ven. Toda ne kamorkoli. Pošilja jih naj gredo za Njim, ki je bil obujen in ki gre pred njimi. Njega pa ni

Kam torej, če ga ni videti? Najlažja razlaga tega čudnega namiga bi seveda bila, naj njegovi učenci ponavljajo njegove stopinje, naj delajo to, kar jih je učil, naj živijo tako, kot je On živel. Toda Kristus je živ in ne mrtev. Če pa je živ, je potemtakem kot vsako življenje in vsak živ odnos tudi vedno nov in nepredvidljiv. Zato sta ta namig in potemtakem tudi krščanstvo strašansko zapletena. Velikonočni namig in poslanstvo kristjana je namreč iti na pot in iskati Kristusa. Iskati ga povsod. Ker je lahko povsod, o čemer govorijo ostale evangeljske velikonočne pripovedi.

Odtlej se kristjani ne moremo zadovoljiti z ustaljenimi stvarmi, z ustaljenimi praksami, niti z že preverjenimi odgovori na vsakdanja vprašanja. Odslej je krščanstvo primorano svoje oblike vseskozi spreminjati, iskati nove in nove poti do Boga, ki je živ in nepredvidljiv kot življenje samo. Ker je namreč tako, da kristjan, ki Kristusa išče v grobu, tam, kamor ga je položil, ko ga je zadnjič videl, prav lahko najde samo prazno lupino, Boga pa ne. Ker Bog ni truplo, ampak je kot otrok, mlad, neugnan in izmuzljiv. Ne more ostati znotraj človeških struktur, temveč jim vedno znova uhaja. Ne zato, da bi nam ušel, ampak zato, da bi nas prisilil, da rastemo. Da se pomlajamo. Da iščemo. Ker je, kakor pravi francoski filozof F. Hadjadj, je nevernik pravzaprav samo tisti, ki ne išče več. Tisti, ki si misli, da je njegovo krščanstvo in njegovo odrešenje garantirano s tem, ko speče potico, pobarva pirhe in jih nese k velikonočnemu žegnu. In da kristjan pomeni živeti tako, kot so živeli tisti, ki so nam to vero predali. Da je Kristus vedno tam, kamor so ga položili.

Morda je velika noč zato tako naporen in veliko manj priljubljen praznik od božiča. Z njo naša vera stopi izven okvirov dosedanjega in preteklega, izven tako tople in varne tradicije in iz vsakdanje človeškosti, z njo naša vera spet postane to, kar je že v svoji osnovi: nekaj novega. Seveda si po 2000-krat obhajani veliki noči težko mislimo, da je vstali Kristus nekaj »novega«. Pa je ravno to! Sicer velika noč nima smisla. Sicer velika noč ostane spomin, ne pa dogodek. In če Kristus to veliko noč v nas ostane tak, kot je bil včeraj, potem pač verujemo v napačnega Kristusa – takšnega po naših željah in po našem okusu, nič drugačnega od zlatega teleta pod Sinajem.

On namreč v naše življenje prihaja tak, kakršnega nismo pričakovali, nov je in nepoznan, kot je tak vsak človek, ki stopi v naše življenje, pa četudi smo še sinoči zaspali ob njegovi rami. On ni Kristus orumenelih strani starih veroučnih učbenikov, ni Kristus našega nostalgičnega otroštva, ni Kristus, prijetno domač kot Veseliček na oltarju. Nov Kristus je, nenavaden in šokantno drugačen od naših predstav in želja. Moti nas in vznemirja, nas provocira in sprašuje kot učenca na poti v Emavs, da bi nas pognal iz groba, iz zatohle rutine, da bi nas obrnil in nam spremenil smer popotovanja – namesto proti grobu, proti življenju.

(objavljeno v Novem Glasu, 1.4.2018)

Komentarji