Preskoči na glavno vsebino

Dan slepote


Črni petek je, black friday. Tako so Američani neformalno poimenovali dan po zahvalnem dnevu (Thanksgiving day), ko se v ZDA prične nakupovalna sezona pred decembrskimi (če jim lahko še rečemo božični, ne vem) prazniki. Tako se imenuje zato, ker na ta dan ponavadi trgovci iz rdečih številk (izguba) pridejo v črne, tiste, ki predstavljajo dobiček. Vendar se to ime izvirno nanaša na nekaj drugega. Za »črni petek« so namreč najprej razglasili dan velike finančne panike leta 1852 in vse odtlej je ta izraz postal tudi ime za dneve, ki so človeštvu prinesli kakšne velike katastrofe.

Zato je ta izraz za dan nenormalno velike potrošnje kar pravšen. Črni petek je resnično črn dan, ker je to dan, ko se človeku pred očmi povsem stemni. Popolna tema ga zagrne. Razen obljubljenih popustov in posledično še nečesa, kar bi imel, ne vidi nikogar in ničesar drugega. Sploh ne more razumno razmišljati, kot začaran je, vklenjen v verige, ki si jih nadene kar sam. Denar in obljubljena lastnina popolnoma prevzameta oblast nad njim, on pa se jima za to prisrčno zahvaljuje.

Resnično črn dan je. Ker danes še bolj kot druge dni postane tako zelo očitna človekova nemoč pred kapitalom in njegovo religijo, potrošništvom. Ne bom se spuščal v to, da ljudje pred prazniki v nakupovalnih vrstah postanemo kot živali. Niti med tiste žalostne prizore, ko se ljudje kot ponoreli drenjajo v trgovine. Še bolj kot to je izraz človeške teme nekaj drugega, tistega, kar stoji v ozadju teh in podobnih pojavov. Vsa naša sveta prepričanja in vsi razumski razlogi padejo pred enim samim popustom. Niste potrebovali novih hlač. Če vas ni omehčala njihova lepota ali modernost, vas bodo razorožili popusti.

Popusti so res izjemno učinkovito orožje. Vse pade pred njimi. Zaradi njih kar prostovoljno predamo svojo svobodo. Tako ne kupujemo več takrat, ko kaj potrebujemo, in tega, kar hočemo, temveč to, kar je znižano in takrat, kadar pride čas popustov. Če povem drugače: da kupujemo takrat, kadar se za to namesto nas odločijo trgovine, in da kupujemo to, kar drugi hočejo, da kupimo, ne pa tistega, kar bi sami potrebovali. Najhujša prevara pri vsem skupaj pa je naša končna ugotovitev, s katero si pomirimo vest, da se je splačalo in da smo prišparali. Zavedno si odrinemo misel, da največ prihranimo, ko ne kupimo ničesar … Posebno pa tistega ne, česar ne potrebujemo.

S to utišano vestjo je podmazano kolesje vsemogočnega kapitala. S tem in ničemer drugim. Zato se človekova svoboda ne začne s tem, ko si lahko nekaj kupi, ampak ko mu nečesa ni potrebno kupiti. Ko je sam gospodar svojih razlogov, prepričanj in dejanj. Vendar je do svobode dolga in težka pot. Sebe in svoje otroke prepričati v to, da nismo slabi ljudje, če ne kupimo vsega, česar si v tistem trenutku želimo, čeprav nam denarnica to omogoča, je ob vsej ponudbi resnično težko. Sam vidim, kako se mi ob sprehodu po trgovini prižigajo nove in nove želje, dotlej povsem tuje in nepoznane. Zato je morda na takle »praznik potrošnje« najbolje ostati kar doma in si obljubiti, da danes pač ne bomo kupili ničesar.

Seveda to ne bo rešilo problema. A vsaka pot se začne s prvim korakom. Ta je: vedeti, da zmoremo tudi brez nakupov. Da se da preživeti tudi z en dan starim kruhom. Da plašč iz lanske sezone še ni strgan, da je pravzaprav še zelo lep, ker smo pazili nanj. Da me imajo otroci radi ne zaradi bombonov in čokolade, ampak zato, ker sem z njimi. Ena sama odpoved odpre veliko vrat. In vsa so vrata do sreče. Ali do svobode, kakor hočete.

Komentarji

  1. "Najhujša prevara pri vsem skupaj pa je naša končna ugotovitev, s katero si pomirimo vest, da se je splačalo in da smo prišparali."

    Ironično je pa v bistvu to, da velikokrat niti prišparaš ne. Več kot enkrat je bilo razkrito, kako tik pred znižanjem trgovci navijejo ceno, potem pa dajo nanjo visok, prazničen popust, da je enaka kot pred podražitvijo. Ampak "splača" se pa marsikomu kljub temu. 😊

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n