Kačja koža


Nekoč sredi študija v Ljubljani se mi je zgodilo vnetje glasilk. To ni bilo kar tako. Moj glas in moje petje mi je bilo v velik ponos. Potem pa ta šok. In to ravno pred veliko nočjo, ko naj bi z njim tako močno zablestel pred vsemi v župniji. Bil sem jezen na Boga, zelo jezen. V času te preizkušnje, ko je lepa zunanjost minila, je iz mene priteklo tisto, kar je bilo v meni. Jeza, ki je izražala moj egoizem, napuh in željo, da bi bil nekaj več od drugih. Nobene lepote, sama grdobija.

Nam in našemu svetu je oblika, podoba, zunanjost zelo pomembna. Veliko se ukvarjamo z njo. Pred drugimi naj bi pokazala to, kar mi smo, ali vsaj to, kar naj bi bili. Podoba ustvarja ugled in daje moč, zato je tako pomembna. Toda čas in življenje kvarita in rušita fasade in zunanjosti. In ko neka zunanjost propade, bo iz nje priteklo tisto, kar je znotraj nje – in oblika ne bo pomembna. Pomembna bo njena vsebina.

Zato nas čas in njegova kruta minljivost popolnoma razgalita. In če smo pošteni, je minljivost še bolj kruta, če razgali našo praznoto. Zato hitimo ustvarjati nove in nove podobe in ob tem prezremo nekaj zelo pomembnega: da je propadanje naših zunanjosti, naših struktur, naših načrtov in predstav o svetu in o sebi, da je vsa ta minljivost, v katero smo vklenjeni, kakor kačja koža, ki nam počasi postaja premajhna, da bi začutili svojo potrebo po tem, da zrasemo, da naredimo korak naprej.

Krize so zato, da zrasemo. In praznota, da jo napolnimo. Vsebina je tista, zaradi katere je življenje smiselno.

Komentarji