Mandy Hager, Dragi Vincent

"Trdno verjamem, da so v globinah naše duše stvari, ki bi nas zadele v živo, če bi vedeli zanje." (Vincent van Gogh)

Življenje se kdaj dobesedno poigra s človekom. Tara je sedemnajstletnica. Njen oče je težko prizadet invalid, njena mama pa čustveno uničena oseba. Poleg tega sta mama in oče tako zelo zadolžena, da njena plača ne zadošča za pokrivanje stroškov, tako da mora Tara po pouku delati v domu upokojencev. Pred nekaj leti je izgubila sestro, ki pa - kot se izkaže - sploh ni imela prometne nesreče, kot sta ji lagala starša, temveč je kratkomalo naredila samomor. Tako je njeno življenje eno samo razpadanje in pot navzdol. Edina svetla točka je njen slikarski talent, s katerim izliva na platno to, kar ji leži na srcu, in ki ji pomaga, da v domu upokojencev, kjer dela, spozna ostarelega profesorja Maxa, ravno tako ljubitelja umetnosti, ki ji pretrese svet.

Ni vse tako, kot se zdi. Tara se v svojem obupu in z Maxovo pomočjo poda v raziskovanje preteklosti, ki je boleče, a osvobajajoče. Ni vse tako, kot se zdi.

"Priljubljena novozelandska avtorica se je težkih tem, kot so izguba bližnjega, samomor, ljubezen, družina in odraščanje lotila z veliko mero tankočutnosti in junake pogumno iz teme popeljala proti svetlobi." (vir: Renate Rugelj; Bukla 114) Naslov pa je povezan z nizozemskim slikarjem Vincentom van Goghom, s katerim Tara najde veliko skupnih točk. Ne samo slike, tudi življenje ...

Trpko lepa knjiga. Trpka in lepa, ker je tako realna in tako čudežna kot življenje samo. Zato jo močno priporočam v branje, mladim in odraslim, predvsem pa tistim ljudem, ki se čutijo nemočni pred življenjem.



Komentarji