Morda je res težko razumeti (Božje) odpuščanje in usmiljenje. V naših glavah je pač sistem, ki nas je naučil, da si za slaba dejanja zaslužimo kazen. In tako je, če nikdar nismo bili otroci, ampak samo sužnji. Kdor to težko razume, še težje razume njegovo veselje nad grešnikom, ki se vrne. Najtežje pa je menda razumeti, zakaj naj bi se vrnitve grešnika veselili tisti, ki smo bili z njegovim grehom prizadeti in oškodovani.
Toda prav k temu smo poklicani vsi. Vsi smo poklicani k veselju nad grešnikom, ki se kesa. Posebno, če je to grešnik, ki je kaj slabega storil nam.
Ko govorimo o usmiljenju in odpuščanju, moramo namreč vedeti, da pri tem dejanju sploh ne gre samo za posameznika, ampak vedno za skupnost. Ko je nekomu odpuščeno, je to veselje za oba, za tistega, ki je grešil, in za tistega, ki je odpustil. Ker sta oba trpela. Saj za človeka pač ni hujše stvari, kot da je sam. In greh osami oba, ki sta v odnosu. Zato je odpuščanje veselje za oba. Ali pa nismo razumeli, za kaj pravzaprav gre. Da ne gre za odplačevanje dolga, ampak za ponovno rojstvo skupnosti. Za ponovno združitev tega, kar je bilo v mojem življenju tako kruto ločeno.
Skupnost je pomembna. Bolj pomembna od vsega. Zato oče vabi starejšega sina na veselico. Ker to ni veselica za enega, ampak za oba brata. Ker sta oba trpela, ko enega ni bilo v njej.
Če tega še vedno ne razumemo, bomo razumeli, če povemo, da bomo ljudje odrešeni samo kot skupnost – ali pa ne bomo. Mi potrebujemo drugega, kolikor on potrebuje nas. Zato je potrebno odpustiti. Zato se je potrebno veseliti. In zato odpuščanje pomeni izgubiti, da bi zmagala oba. In odpustiti pomeni izpustiti zapornika in ugotoviti, da si bil zapornik ti sam.
»Če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje; če je en ud v slavi, se z njim veselijo vsi udje.« (1 Kor 12,26)
Toda prav k temu smo poklicani vsi. Vsi smo poklicani k veselju nad grešnikom, ki se kesa. Posebno, če je to grešnik, ki je kaj slabega storil nam.
Ko govorimo o usmiljenju in odpuščanju, moramo namreč vedeti, da pri tem dejanju sploh ne gre samo za posameznika, ampak vedno za skupnost. Ko je nekomu odpuščeno, je to veselje za oba, za tistega, ki je grešil, in za tistega, ki je odpustil. Ker sta oba trpela. Saj za človeka pač ni hujše stvari, kot da je sam. In greh osami oba, ki sta v odnosu. Zato je odpuščanje veselje za oba. Ali pa nismo razumeli, za kaj pravzaprav gre. Da ne gre za odplačevanje dolga, ampak za ponovno rojstvo skupnosti. Za ponovno združitev tega, kar je bilo v mojem življenju tako kruto ločeno.
Skupnost je pomembna. Bolj pomembna od vsega. Zato oče vabi starejšega sina na veselico. Ker to ni veselica za enega, ampak za oba brata. Ker sta oba trpela, ko enega ni bilo v njej.
Če tega še vedno ne razumemo, bomo razumeli, če povemo, da bomo ljudje odrešeni samo kot skupnost – ali pa ne bomo. Mi potrebujemo drugega, kolikor on potrebuje nas. Zato je potrebno odpustiti. Zato se je potrebno veseliti. In zato odpuščanje pomeni izgubiti, da bi zmagala oba. In odpustiti pomeni izpustiti zapornika in ugotoviti, da si bil zapornik ti sam.
»Če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje; če je en ud v slavi, se z njim veselijo vsi udje.« (1 Kor 12,26)
Komentarji
Objavite komentar