Preskoči na glavno vsebino

Svobodni v odnosih



»Svobodni odnosi so tisti, v katerih smo se odločili za drugega, ker ga imamo radi, in ne zato, ker ga potrebujemo.« (Katarina K. Erzar)

Prvi kilometri Camina, starodavne 800 km dolge pešpoti, ki vodi v Santiago de Compostela, so baje nastlani s prtljago ljudi, ki so ugotovili, da so na pot vzeli preveč stvari, ki so jih rezale v hrbet in jim oteževale hojo. Zanimivo je, kako hitro se lahko človek odpove nečemu, kar se mu je zdelo pomembno, ko ga to žuli v ramena. Še bolj pa je zanimivo to, da človek kar naprej nosi to, kar ga reže v srce.

O čem govorim? O svobodi.

Naše življenje je polno stvari, ki jih ne potrebujemo. Sploh ne bom začel o reklamah in o »nujno potrebnih stvareh za življenje«, ki nam jih prodajajo. Ne bom začel o stotinah oblek, ki jih nikdar ne oblečemo, in stvareh, ki jih nikdar ne vzamemo v roke. Vsi vemo, da so naša podstrešja samo priročna smetišča. Toda žal so taka tudi naša življenja. In to je tisto, kar nas dela tako žalostne in nesrečne.

Naše življenje je polno ljudi, ki jim nismo pustili oditi. Ljudi, ki jih ne moremo nositi, a smo jih vseeno vzeli s seboj. In z njimi naše nedokončane zgodbe, ki jih nismo hoteli končati. Tako v nas ostajajo laži, besede, krivice, krivde in neznosne bolečine. Bolj kot namreč koga oklepamo k sebi, več gorja delamo njemu, pa tudi sebi. In to počnemo, če ga jemljemo kot svojo pravico in ne kot dar. Toda drugi ni naša pravica. Zato ne morem biti svoboden, niti srečen, če človeka jemljem kot svojo last in ne kot nekaj, kar mi je bilo podarjeno.

»Če kdo pride k meni in ne zavrača svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec.« (Lk 14,26)

Naše vrednote so nad ljudmi, ki nas obdajajo. In če niso, potem bodo minile tako, kot bodo minili ljudje okoli nas. In ti bodo minili, če naj to hočemo ali ne. Vprašanje je samo, kaj bodo pustili v nas. O tem pa odločamo sami.

Zato je prava svoboda v ljubezni. Človeka pa imamo res radi takrat, ko ga lahko vsak trenutek izpustimo iz svojega življenja. Ko se lahko od njega vsak trenutek poslovimo s hvaležnostjo in odpuščanjem. Da bi bili svobodni, torej potrebujemo takšne odnose, v katerih smo se odločili za drugega, ker ga imamo radi, in ne zato, ker ga potrebujemo. Upam si reči, da to ni samo bolj prav, temveč tudi manj boleče. Za vsakogar.

Da bomo lažje razumeli, pa za začetek lahko gremo na podstrešje in ga pospravimo.
Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni4. 9. 16, 18:14

    Kako maš ti lepe pridige: Človeka nagovorijo, mu dajo mislit in ga spodbujajo ter toplo vabijo k spreobrnjenemu življenju; prav drugačne so od tistih, ko človeku dvigujejo krivdo in ga tapkajo s prstom v čelo v smislu: to delaš narobe.
    Hvala

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni5. 9. 16, 21:54

    Res je. In hvala Njemu. Da nam pošilja duhovnike, kot je Marko, ki na tako pristen način približajo lepoto in resnico božje Besede.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej
Objavite komentar
Preberite več