Preskoči na glavno vsebino

O denarju in kaj naj z njim


Priznam, da govoriti o denarju ni najbolj prijetno. Za vse ljudi je to nekakšna intimna boleča točka, ker je »imeti denar« v naši glavi isto kot »imeti trden temelj življenja« (»Najprej štalca, pol pa kravca«). Kdor se dotika denarja ljudi, pa tudi če samo z besedami, zato vedno tvega, da bo sprožil žolčno reakcijo. Upor ali sovraštvo ali še kaj hujšega. Kot da gre za napad na nekaj svetega. Kot da gre za napad na nekaj, kar ni samo moje, ampak jaz sam.

Ko se dotikamo denarja, se torej dotikamo nečesa v notranjosti človeka – se dotikamo njegove resničnosti. Se dotikamo tega, kaj mu je v življenju pomembno.

Ravno zato je tako zelo pomembno govoriti tudi o denarju – ker s tem govorimo o sebi. In ko razčiščujemo svoj odnos do denarja, hkrati ugotavljamo, koliko smo v svojem življenju svobodni. Da, na koncu gre za svobodo. Kajti zaradi nje je človek človek ali pa to ni.

Denar namreč vedno lahko postane naš gospodar. Vedno, pravim, ker človeka vedno boli, ko ga mora dati od sebe, in ker se mu vedno svetijo oči, ko se govori o tem, kako bi ga lahko imel več. In prav to je občutek, ki govori, da nisem njegov gospodar, temveč njegov služabnik.

Zato Jezus spregovori tudi o ekonomiji. Saj kristjan pač ne moreš biti, dokler nisi svoboden človek. Vendar človekova svoboda ni najprej v tem, da denarja nima, temveč predvsem v tem, da ve, za kaj ga ima. Krščanska ekonomija namreč ni ekonomija izgubljanja, sicer bi bila obsojena na propad. Kot vsaka ekonomija je tudi ta namenjena pridobivanju. Vendar pa to ni ekonomija pridobivanja premoženja, temveč pridobivanja prijateljev. In sicer s tem, kar imaš.

To je modrost preudarnega oskrbnika, ki nam ga v zgled, kako naj ravnamo s svojim imetjem, postavlja Jezus: da s kopičenjem premoženja nekaj izgubljamo in da s podarjanjem nekaj pridobivamo. Ker ga na koncu ne bomo imeli nič več, imeli pa bomo to, kar bomo zaradi njega postali.

Začnemo lahko z desetino svojega imetja, ki jo namenimo drugim. Ravno prav odgovorno je, da zaradi tega ne postanemo reveži, in ravno prav boli, da zaradi tega ostanemo gospodarji svojega imetja.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j