Nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. (Jn 10,28)
Tisti meč na Rembrandtovi sliki o Vrnitvi izgubljenega sina, bogato okrašen meč, ki je visel ob boku popolnoma raztrganega, oropanega in razcapanega ubožca, me je vedno posebej motil. Ta bogati meč nima kaj početi na njem. Vsak revež bi ga takoj prodal, da bi le v zameno dobil pijačo za vsaj še eno noč omamne tolažbe. Ali pa bi mu ga kdo ukradel. A ta meč je vendarle tam, za njegovim pasom, kakor je bil od vedno.
Razlagalci pravijo, da je ta meč znamenje njegovega sinovstva, ki mu je ostalo, čeprav je vse zapravil. Zame pa je ta meč tisti glas, ki je ostal v njem. Tisti Glas, ki ga je ubožec zaslišal, ko je bil povsem na dnu.
To je glas, ki nas kliče. Glas pastirja, ki kliče svoje ovce.
Kdor meni, da je »biti ovca« v Jezusovem besednjaku ponižujoče, da s tem Jezus izpostavlja našo podrejenost ali ničvrednost, res ne razume, o čem se govori. Ovca je za Izraelca vendar pomenila pravo bogastvo. Bila je celo nekakšen »član družine«. Živela je v hiši skupaj s človekom, »zrasla je pri njem skupaj z njegovimi otroki. Od njegovega grižljaja je jedla in iz njegovega kozarca je pila. V njegovem naročju je spala in mu bila kakor hči.« (2 Sam 12,3)
Ko nas torej Jezus kliče kot »ovce«, nas ima za člane svoje družine. Ne le za prijatelje, ampak za člane družine, ki jih druži posebna vez, močnejša od razlogov, od koristi, tudi od stvari, ki nas ponavadi ločujejo. Še več, nikoli ne bo ničesar močnejšega od te vezi, nič nas od tega glasu ne bo ločilo, ne poraz ne greh ne smrt, nobeno dejanje in noben dogodek. Njegova družina smo in bomo to za vedno.
To je, kar nas vedno kliče nazaj. V tem je večno življenje.
Tisti meč na Rembrandtovi sliki o Vrnitvi izgubljenega sina, bogato okrašen meč, ki je visel ob boku popolnoma raztrganega, oropanega in razcapanega ubožca, me je vedno posebej motil. Ta bogati meč nima kaj početi na njem. Vsak revež bi ga takoj prodal, da bi le v zameno dobil pijačo za vsaj še eno noč omamne tolažbe. Ali pa bi mu ga kdo ukradel. A ta meč je vendarle tam, za njegovim pasom, kakor je bil od vedno.
Razlagalci pravijo, da je ta meč znamenje njegovega sinovstva, ki mu je ostalo, čeprav je vse zapravil. Zame pa je ta meč tisti glas, ki je ostal v njem. Tisti Glas, ki ga je ubožec zaslišal, ko je bil povsem na dnu.
To je glas, ki nas kliče. Glas pastirja, ki kliče svoje ovce.
Kdor meni, da je »biti ovca« v Jezusovem besednjaku ponižujoče, da s tem Jezus izpostavlja našo podrejenost ali ničvrednost, res ne razume, o čem se govori. Ovca je za Izraelca vendar pomenila pravo bogastvo. Bila je celo nekakšen »član družine«. Živela je v hiši skupaj s človekom, »zrasla je pri njem skupaj z njegovimi otroki. Od njegovega grižljaja je jedla in iz njegovega kozarca je pila. V njegovem naročju je spala in mu bila kakor hči.« (2 Sam 12,3)
Ko nas torej Jezus kliče kot »ovce«, nas ima za člane svoje družine. Ne le za prijatelje, ampak za člane družine, ki jih druži posebna vez, močnejša od razlogov, od koristi, tudi od stvari, ki nas ponavadi ločujejo. Še več, nikoli ne bo ničesar močnejšega od te vezi, nič nas od tega glasu ne bo ločilo, ne poraz ne greh ne smrt, nobeno dejanje in noben dogodek. Njegova družina smo in bomo to za vedno.
To je, kar nas vedno kliče nazaj. V tem je večno življenje.
Komentarji
Objavite komentar