»Gospod je.« (Jn 21,7)
Zadnje dni se v moje življenje slabe novice vsipajo kot drobtine z mize. Veliko stvari gre narobe, pa politike in družbenega dogajanja sploh ne štejem poleg. Življenje je težko. In počasi razumem ljudi, ki se prav zato na svojih vsakodnevnih poteh zabubijo v svoje virtualno življenje na telefonu, potem preživijo realnost, ki je pač nujna za preživeti, ter se potem vrnejo v svoj mali kotiček, kjer je vse varno, pa čeprav ni resnično. Tako je lažje živeti. Ali naj rečem – životariti?
Kar zadeva življenje, imam vedno možnost, da grem mimo žalosti in trpljenja, zla in hudega in se delam, kakor da nič ni. Ali pa da me pretrese. Da sem žalosten. Da se začnem spraševati. Da iščem, da se borim za resnico in pravico in za odgovore, kjer jih ni in ni …
Kdor išče, kdor se plazi po tleh svojega življenja kakor najbolj ponižani človek in tam išče odgovore, kdor obupuje, kdor kriči, da je sam in da ni nikogar, ker ni odgovora, komur je mar, temu se bo zgodila velika noč. Na doslej nepoznan način in na najbolj nepričakovanih mestih, a se bo. Kakor se je meni, ko sem po smrti svojega očeta najprej preživljal dan žalosti, potem dan obupa, nato pa je v meni kakor ogenj velikonočne vigilije potihem vzplamtel mir – kot drobcena bela nitka sredi črne noči.
Po njej hodim zdaj, okoli mene je tema, a se izgubljen v njej dotikam te drobne niti. In čeprav je samo nitka, vem, da smrt ni zadnji odgovor, pa čeravno ne vem, zakaj. Kot ne veš, zakaj ljubiš nekoga, ampak ga preprosto ljubiš. Zdi se mi, da je velika noč podoben občutek. Nerazložljivo upanje brez osnove, ki je prišlo od kdovekod, a je pri tebi hotelo imeti svoj dom, ker si mu pripravil prostor.
Komentarji
Objavite komentar