Preskoči na glavno vsebino

Grozljivost neke sedanjosti

Drobtina iz Rima #12


Kot ponavadi je zjutraj metro tako poln, da niti ne pomisliš, da bi se lahko usedel. Iz torbe izvlečem knjigo, berem. Kot ostalina nekih davno minulih časov sem, kot muzejski primerek. Ljudstvo tu spodaj je zaljubljeno v telefone. Moti me gospa, ki stoji tik poleg mene. S svojimi rdečimi umetnimi nohti kot detel vztrajno trka ob ekran, pa se iz njega kljub temu ne prikaže nič posebnega. Kot kaže ima gospa profil na facebooku, na njen zid pa ji prijateljice lepijo "pozitivke dobrih čarovnic" in sladke podobe srčkanih psov.

Obrnem se proti vratom, bolje mi gre, ko je ne vidim. Berem. Težke besede o pijanosti očeta, ki je tako kradel mladost svojemu otroku. Potem se nekje spredaj, v naslednjem vagonu menda, oglasi otroški jok, majhen otrok mora biti, še dojenček, sloneč na materinih prsih. "Kdo bi tako majhnega otroka peljal v to gnečo človeških teles?" pomislim. Jok postaja vse hujši, vse bolj pretresljiv, prav grozljiv nazadnje, kot bi ta otrok gledal, da mu pred očmi, ki se še niti ne zavedajo, koljejo mater. Dere se, histerično, njegov glas sčasoma sploh ni več otroški, kot žival v smrtni grozi je, ki ne more več dihati in samo še spušča zvoke, ki jih pač zmore.

Ne morem dihati. Ven bi šel. Popade me tesnoba, kot bi se meni dogajalo isto kot temu otroku ...

Medtem se dvakrat ali trikrat med to agonijo vtakne zvok prispelega smsa. Ženska s prestaro kožo si popravi globino razgaljenega oprsja. Moj sosed na levi verjetno posluša Vasca Rossija, morda Coldplayev Everglow.

Termini. Bodalo moje duše se vendarle odmakne, morda je mati z otrokom izstopila. Moja rana pa je velika in vse je motno. Z odsotnimi očmi moje telo visi na držalu pri vratih, z ostanki moje duše v sebi, in vem, da sem samo še en ujetnik tega velikega mesta ...

Noi prigionieri di queste grandi citta' ...



Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni14. 4. 16, 21:05

    Jaz pa se zahvaljujem Gospodu za prečudovito pomlad v prečudoviti Vipavski dolini. Jutri se bom zaradi tega tvojega zapisa še bolj.

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni1. 5. 16, 11:46

    Ti maš res dar za pisanje, dragi Marko!
    Hvala, da deliš svoja doživetja z nami.
    Mare

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več