Preskoči na glavno vsebino

Sonce, veter ... toplota

Drobtina iz Rima #2


V Rimu je te dni še precej toplo. Prijetno poletje, bi lahko rekel. Toplo sonce in svež vetrič. Kot
nalašč za pohajanje, preden se faks šele zares začne.

Prvi dan ni bilo tako. Pravzaprav je lilo skoraj celo pot po škornju navzdol. Tudi v Rimu. Toda v Sloveniku je bila luč. Lepo so me sprejeli. Toplo. Topla večerja, ob mizi so sedeli, čeprav so sami že zdavnaj pojedli. Sedeli so in se pogovarjali z nami, ki smo bili izmučeni od poti in od vremena in od ... stanja v koloni na veliki rimski obvoznici. Toplo, meso in krompir in zelenjava in topli obrazi. Čeprav je bilo tako težko potem iti v svojo novo sobo, tako prazno kakor pogled pred mojim obrazom. Prazen, popolna tema. Samo nema toplota ljudi, ki so me veseli, da sem tu.

Moje življenje je popolnoma drugačno. Odslej si bom veter in sonce iskal sam. Nebo, nebo pa bo tu, nad mano kakor prej. Glejte ga velikokrat, tam se bomo srečali.

Ali pa pod akveduktom, ki je tu v naši bližini. S seboj sem vzel knjigo in bral. In kako dobro mi je delo. Kakor knjiga vedno dene dobro. Okrog mene pa vrvež, ki me je tako spominjal na tistega iz Vipave ... Toplo mi je bilo in ko je človeku toplo, mu morda ni lažje, mu je pa zagotovo manj težje.

Ali pa tedaj, ko smo šli na bndimo, na trgatev v Olevano Romano. Hej, kako domače! Ko ti po rokah polzi sladek sok in ti na vroče čelo z listov padajo kaplje nočne plohe ... Kako toplo ti je pri srcu, ko ti je nekaj daleč proč od doma tako domače.

Ali pa tista krasna pot s kolesom do Koloseja po antični Via Appia, s soncem na rami in z vetrom v laseh? Ko premaguješ meter za metrom in si predse postavljaš nov in nov cilj? Sonce, veter, občutek svobode, mar ni to tista toplota, ki ti prežari mrzlo srce?

Ali pa smeh in lepota in nemirna bližina sv. Janeza Pavla II., otožna lepota Michelangelove Pietá in mogočnost vatikanskih svetišč. Tudi tu je toplota, ki me je objela. Ne morem reči, da je to tisto, kar si želim, je pa to tisto, kar potrebujem. Jaz, mala mravlja v tem velikem mestu.
Oznake:

Komentarji

  1. A.29. 9. 15, 15:57

    No, mogoče te bo vse to, kar občutiš poleg faksa, oblikovalo bolj od študija... ;) Predvsem pa ne pozabi vsega tega kako si se počutil, ko se "pojavi" še kdo, ki mu bo vse novo, ali pa bo zgolj potreboval nekoga sočutnega ob sebi... ;)
    Vse dobro in pozdrav iz domovine :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več