Preskoči na glavno vsebino

Napačna želja

Nekoč sem na spletu zasledil zgodbo o ženski, ki se je odločila, da bo postavila svetovni rekord v debelosti. Morda se zdi smešno ali grozno, a to je hkrati tudi zgodba naše sedanjosti. Biti v nečem prvi, najboljši, če ne gre drugače, najboljši v najslabšem.

Ste kdaj razmišljali o tem, od kje ta naša sedaj tako potencirana potreba, da bi bili prvi, največji, najboljši? Da bi bili v svoji okolici - če že ne oboževani in čaščeni - vsaj opaženi? V ozadju vseh mogočih tekmovanj, šovov s talenti in svetovnih rekordov je pravzaprav velik in strašen občutek samote. Kdor hoče biti prvi, večji od drugih, v nečem zmagati, to počne zato, ker se ima tak, kot je, za nepomembnega in brez vrednosti.

Svet ponuja napačen odgovor na to našo veliko potrebo po ljubljenosti. Biti prvi in najboljši ne pomeni nujno, da te bo kdo zaradi tega imel rad. Zagotovo pa pomeni, da boš na vrhu vsega edini - in potemtakem tudi sam. Samota pa ne prinaša sreče, še manj občutek, da te ima kdo rad.

Zato je moral Jezus postaviti drugačno merilo vrednosti človeka: "Če kdo hoče biti prvi (največji), naj bo izmed vseh zadnji (najmanjši) in vsem služabnik."

Objel je otroka, najmanjšega človeka, in ga postavil v središče, da bi ta objeti otrok postal tudi središče človekovega razmišljanja. Ta otrok, ki ga ima Bog rad, je vsak človek. Zanj je vsak vreden, vsak - tudi najmanjši, tudi najbolj grešni in za nas najmanj vredni človek. Tudi zadnji človek. In če je ta zadnji človek, za katerega vemo, da ga objema Bog, v središču našega razmišljanja in tako postane za nas prvi, potem bomo v njem našli svojo resnično vrednost.

Človek je sebi vreden toliko, kolikor je zanj vreden človek ob njem. In če človeka ob sebi gledamo kot objetega od Boga, če je za nas vreden toliko kot za Boga, potem bomo tudi čutili, da nas prav v tem človeku objema Bog - največji, prvi, ki je postal najmanjši, zadnji.

Komentarji

  1. kot zdravilo za prvi ektrem predlagaš ekstrem iz drugega konca.. lepo..

    sicer si spet pomešal ekstreme iz zabavnega sveta z "ekstremi" (prvaki) iz stvari, ki izboljšajo človeško stanje. (recimo bit prvi v tehnologiji in prvi na big brotherju.. kar spet ne moreš mešat.. )

    bit prvi v tehnologiji ali znanosti pomeni da bo družba plačala za najboljše izdelke. Iz tega sledi, da če si prvi imaš keš, družba pa je izboljšana.. družba nagradi inovacije.. kar je dokaj fer zadeva.

    tko da, ekstremi so takšni in drugačni..

    Zato je moral Jezus postaviti drugačno merilo vrednosti človeka: "Če kdo hoče biti prvi (največji), naj bo izmed vseh zadnji (najmanjši) in vsem služabnik."

    kar je pa najslabši ekstrem. Ta ekstrem deluje predvsem za "druge ljudi". Za človeka, ki ga izvaja, je pa poguben. Ne dobi ničesar, še najmanj pa sprejetost, ljubezen, nesamoto.. Ljudje se navadijo in.. ne cenijo njegovega dela..

    In ravno tako povzroča probleme. Vzpodbudi vzvišenost in oholost pri prejemnikih te zastonj dobrote, ker se navadijo na tako stanje. Da imajo služabnika. Nezdravo. Vzpodbuja kastni sistem. Govori ljudem, da bodite služabniki, ne glede na okoliščine. Res slab nasvet.

    Zraven se pa vedno pozablja, da ste ravno vi duhovniki navajeni, da vam publika plačuje stvari.

    V bistvu malce prikrito in nevede tudi navijaš za svojo skledo..

    Opozarjaš na one ljudi, ki so dno družbe in jim je treba pomagat. Zaradi tega dobi RKC denar od dobrih ljudi. Kako se ta denar porabi pa ni nobene revizije. Ta tok denarja je zelo skrit in občasno se v kapljicah odkrije, kakšno preseravanje se gre višji kler. (recimo oni škof v nemčijo s svojim novim gradom za 30€ miljončkov.. )
    So zelo uporabni teli revni ljudje.. In so ljudje, ki izkoriščajo situacijo revnih za svoje finančne dohodke.


    "Ta otrok, ki ga ima Bog rad,"
    bi te spomnil na one "otroke", okol 6 miljonov jih je, ki letno umrejo.. Njih očitno nima rad..

    "za katerega vemo, da ga objema Bog"
    kak vemo? Ker si ti napisal v blog in je kar res?


    še ena logično tehnična zadeva:
    "Človek je sebi vreden toliko, kolikor je zanj vreden človek ob njem."
    kar spet ni res.. spet si pozabu dat v ta stavek dojenčka, soseda, Hitlerja, navadnega človeka, psihopata.. Ko te ljudi daš notri in še enkrat prebeš ta stavek, se lepo pokaže, da falira..
    primer:

    Hitler je sebi vreden toliko, kolikor je zanj vreden človek ob njem..
    Psihopat je sebi vreden toliko, kolikor je zanj vreden človek ob njem..

    tolk o tej filozofiji "biti služabnik".. sej čutite na vodi, da ta smer ni prava, ampak.. če tale kler pravi, da je prav, pa mora že bit prav.. Tudi ta človek Jezus izpred 2000 let je bil.. Vsaj kler pravi, da je bil, kar je skoraj tako, kot čista resnica..


    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni II pravi:

    Jezus pravi, da kdor hoče bit prvi, velik, naj bo zadnji; maj pomaga drugim.

    No: otrok prav v tem ni velik. Po naravi je egoist. Igrače hoče zase, mamo le zase...

    Kako lahko potem Jezus da za konkretni zgled ravno nasprotno od tega, kar je pravkar teoretično opisal?

    Potem mi je pa nekdo razsvetlil misli:

    Otrok je VELIK, največji v tem, KER SE JE JEZUSU PUSTIL OBJET!!!
    Kdor je v Božjem objemu je velik. Velik v Jezusovem smislu.

    Otrok ni gledal, ali je bil zadost priden, da si zasluži Božji objem; ni gledal, ali ma očiščene nohte...
    Otroku se zdi normalno, da ga starša objemata.

    Biti kakor otrok - pustit se objet Bogu. Počivat in živet v njegovem objemu. Ja: tudi v uri trpljenja.

    Hvala, dragi Marko, da deliš z nami, kar tudi sam prejemaš :)
    Pa lep pozdrav - saj veš kam. Prek nevidnih žic, tja dol.
    Marko

    OdgovoriIzbriši
  3. "Otrok je VELIK, največji v tem, KER SE JE JEZUSU PUSTIL OBJET!!!"

    eh.. otroci verjamejo v božička, supermana, batmana.. ma v star wars magijo, itd itd itd.. res ni težko še enega magičnega junaka vpeljat...
    In skozi leta vsi ostali junaki odpadejo, ker jih nihče ne "vsiljuje" in prišepetava vsak teden v vsak dober dogodek, ki se človeku zgodi..

    Nikoli se ne zgodi prišepetavanje "Batman te je rešil, ko si šel preko ceste v napačnem časi.. Batman je velik. Batman ponuja življenje po smrti, ampak samo če res verjameš v Njega.."


    "Otrok ni gledal, ali je bil zadost priden, da si zasluži Božji objem"
    nekak ima vaša religija veliko pravil in namišljenih grehov.. Vaš bogec nekak ne spusti v nebesa otrok, ki niso krščeni..
    In tale citirani stavek pa pravi, sej je vse vredu. Lohka si množični morilec, psihpat hitlerske velikosti, vse je vredu..

    to stano hitrostna dirka med stališčima "vse je vredu" in "mi verniki imamo pa neka pravila" je bizarno.. vse je res in nič ni res, vse je prav, in samo ena pot je prava.. prava besedna megla..



    OdgovoriIzbriši
  4. ta stalna hitrostna dirka levo desno in nazaj med stališčima "vse je vredu" in "mi verniki imamo pa neka pravila" je bizarna.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j