Preskoči na glavno vsebino

Sila vzgona

Nekoč so krščevali tako, da človeka niso samo oblili z vodo, temveč so se ljudje v vodo potopili. Veliko pomembne simbolike je v tem. Veliko človeškega.

Preden so se dali krstiti, so ljudje potonili, težki od svojih grehov in krivd in napak, ki so jih naredili. Težki od dogodkov, od srečanj, od porazov. Težki od svoje človeškosti. Kajti človek res z vsakim dnem tone globlje. Vsak dan so njegova pleča težja, vsak dan nosi težji križ. Pa ne, ker bi mu življenje nalagalo težje stvari, ampak ker je tako, da si človek, težji kot je, na svoja pleča nalaga še več in več stvari. Še več grehov, še več krivde, še več slabosti. Tudi tistih, ki niso resnične.

Ko je človek na dnu, ga lahko iz teh globin privede samo ena stvar, samo nekaj ga lahko vzdigne in oživi: da se prepusti, da ga tisto, kar je že od nekdaj zapisano vanj, samo od sebe dvigne navzgor. Da neha poslušati to, kar ga je naučil svet, in začne verjeti glasu, ki ga kliče na površje. V življenje.

Tik preden je človeštvo storilo samomor, preden se je utopilo, ga je namreč nekdo prijel za roko, ga potegnil iz globin in mu rekel: »Ti si moj ljubljeni Sin in vesel sem te

Toda ljudje se tega glasu ne veselimo. Res ne. Ker mu ne verjamemo. Temu glasu je namreč težko verjeti, ker … ker se poznamo, ker se zavedamo, kakšni smo in ker smo se naučili, da smo ljubljeni, ko si to zaslužimo, ne pa da smo ljubljeni vedno, v vsakem trenutku in položaju. Zato ta glas tako težko slišimo in težko sprejmemo, ker je pred njim toliko glasov, ki nas prepričujejo, da to ni res. Da ne moremo biti ljubljeni, ker smo grdi in slabi in zanič, ker smo naredili to in ono.

A resnica, da sem sin, je za Boga večja in bolj pomembna kot tista, da sem grešnik.

Zato si ta glas, ki me je poklical v življenje, zaradi katerega sploh živim, ne bo premislil nikoli. Nikoli, pa naj naredim še tako slabe stvari.

Kako drugače bi živeli, če bi mu začeli verjeti …

Komentarji

  1. "Zato si ta glas, ki me je poklical v življenje, zaradi katerega sploh živim, ne bo premislil nikoli. Nikoli, pa naj naredim še tako slabe stvari."

    Resnično. To dokazuje veliko pričevanj. Eno izmed njih je zajeto tudi v knjigi o božjem usmiljenju in spreobrnenju, ki jo je napisal sedaj p. Donald H. Calloway z naslovom: Ni poti nazaj. (www.fathercalloway.com)

    Gre za pričevanje o osupljivem spreobrnenju mladoletnega prestopnika, ki ga je zanimalo vse drugo kot tisto, kar bi ga moralo in na koncu, čudovito božje usmiljenje, ki ga je pripeljalo do duhovniške službe.

    OdgovoriIzbriši
  2. "Kako drugače bi živeli, če bi mu začeli verjeti …" ... Resnično! Kako zelo velja to zame: začela sem Mu verjeti, po človeku, ki mi ga je Bog poslal na Pot, v območju svetega kraja ... Tukaj bi rada odložila Iskro Njegovega Pogleda, preden je sploh spregovoril ... Ko so se najine oči prvič ujele v pogledu, sem zaznala iskrico, ki je žarela tudi iz obraza ... to je Upanje, ki je gonilo mojega in njegovega življenja ... moja in njegova naloga je: ohranjati iskrico, jo negovati, da bi se vedno bolj iskrila, vedno bolj svetila in bila vedno bolj nalezljiva za ljudi in svet okoli naju ... Lepi so spomini - ki še trajajo - in vsak dan kakšen nov ... mnoga srečanja - za katera poskrbi Gospod ... ravno takrat, ko najmanj pričakujem ... marsikaj izrečeno v tišini, na daljavo ... ko sočutje povezuje mimo besed ... povezuje dve bitji, ki si delita Radost, in(B)bolečino, ki spleta nekaj globokega, nekaj kar nama ne pripada ... ob njem sem lahko spregovorila, jokala, obžalovala, on pa je poslušal, sočustvoval, vse razumel in nedoumljivo tolažil, posredoval Bogu v molitvi ... Odrešujoče sočutje je postavilo Temelj trdnemu in zvestemu prijateljstvu ... in zdi se, kot bi se (in se ŠE) stvari same po sebi postavile na pravo mesto ... Nadaljuj Dragi Moj Modri Prijatelj v človeški podobi, z eno samo željo: pihaj na Drobno Lučko da bi še bolj zažarela ... saj pri Bogu ni nič ne-mogoče <3<3<3<3

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.