Preskoči na glavno vsebino

Pustolovščina


»A comfort zone is a beautiful place, but nothing ever grows there.«

Ljudje imamo radi kavče. Varnost, gotovost. Tudi nadzor nad dogodki in ljudmi. Udobno je. Daje nam potrebno zavest, da smo na varnem, da je nekje kraj, kjer si odpočijemo, kjer se dobro počutimo. Kjer smo močni. Toda to je le kraj počitka, ne more pa biti kraj prebivanja nekega človeka. Kdor na tem kraju stanuje, kdor se tam utabori, bo sčasoma umrl, ker bo večno ujetnik svojega udobja, svojega strahu ali pa pričakovanja drugih ljudi. Nikoli pa ne bo to, kar zna, kar zmore in za kar je poslan na ta svet. Preprosto zato, ker tega nikdar ne bo odkril.

Življenje se namreč ne odvija na kavču. Življenje se odvija v divjini, v neznanem. V dvomih, v iskanju, v negotovosti. V slepem tipanju, kam. Lahko tudi rečemo v »skrivnostnem«, kamor si ne upamo stopiti, ker ne vemo, kako se bo razpletlo.

In točno tja nas želi pripeljati Bog.

Poglejte Jezusa. To je bil nevaren in skrivnosten tip. Ničesar ni povedal vnaprej. On je dvema mladeničema, ki sta hodila za njim in sta si želela vedeti, kaj pomeni biti njegov učenec, rekel preprosto: »Pridita in bosta videla. Poskusita, upajta si.« Od njiju je želel, da sprejmeta tveganje. In sta ga. To tveganje ju je napravilo živa in rodovitna. Ker je vedno tako.

On nas vedno kliče v neznano. Iz varnosti vate v skrivnost, v pustolovščino, v rast. Ve, da to potrebujemo. Kot veter smo. Obstajamo, dokler se premikamo. Dokler rasemo, dokler delamo korake, četudi korake v napačno smer, a vendar korake. Tega pa ni brez preizkušanja svojih meja, brez tveganja. Ni, če si ne upamo narediti nekaj novega. In On nas kliče v to novost, ker je v njej naše življenje, naš smisel in ker nas hoče v njej nekaj naučiti. Nekaj pomembnega o svetu, o življenju, o ljudeh, s katerimi živimo, predvsem pa nekaj pomembnega o nas.

Skrivnost srečnega življenja je namreč v spreminjanju, in sicer v spreminjanju sebe. In to se naredi v divjini, v neznanem. Tam nas čaka On, ki nas bo spremljal pri tem.

Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni18. 1. 15, 19:43

    Ja, spreminjati SEBE je najtežje. Za druge vemo, v katero smer bi se morali spremeniti, da bi bili po našem okusu, ampak meni se pa ni treba spremeniti, ker sem idealen, ker JAZ vse znam, JAZ vse vem, JAZ sem najboljši, JAZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZZ.
    In kje je moj bližnji? Ali ga ljubim tako kot samega sebe?
    Zakaj ga ne vidim, pa tudi če sem duhovnik?

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni26. 1. 15, 20:08

    "ZAKAJ GA NE VIDIM,PA TUDI ČE SEM DUHOVNIK?"
    Podpišem........

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več