Preskoči na glavno vsebino

Sila vzgona

Nekoč so krščevali tako, da človeka niso samo oblili z vodo, temveč so se ljudje v vodo potopili. Veliko pomembne simbolike je v tem. Veliko človeškega.

Preden so se dali krstiti, so ljudje potonili, težki od svojih grehov in krivd in napak, ki so jih naredili. Težki od dogodkov, od srečanj, od porazov. Težki od svoje človeškosti. Kajti človek res z vsakim dnem tone globlje. Vsak dan so njegova pleča težja, vsak dan nosi težji križ. Pa ne, ker bi mu življenje nalagalo težje stvari, ampak ker je tako, da si človek, težji kot je, na svoja pleča nalaga še več in več stvari. Še več grehov, še več krivde, še več slabosti. Tudi tistih, ki niso resnične.

Ko je človek na dnu, ga lahko iz teh globin privede samo ena stvar, samo nekaj ga lahko vzdigne in oživi: da se prepusti, da ga tisto, kar je že od nekdaj zapisano vanj, samo od sebe dvigne navzgor. Da neha poslušati to, kar ga je naučil svet, in začne verjeti glasu, ki ga kliče na površje. V življenje.

Tik preden je človeštvo storilo samomor, preden se je utopilo, ga je namreč nekdo prijel za roko, ga potegnil iz globin in mu rekel: »Ti si moj ljubljeni Sin in vesel sem te

Toda ljudje se tega glasu ne veselimo. Res ne. Ker mu ne verjamemo. Temu glasu je namreč težko verjeti, ker … ker se poznamo, ker se zavedamo, kakšni smo in ker smo se naučili, da smo ljubljeni, ko si to zaslužimo, ne pa da smo ljubljeni vedno, v vsakem trenutku in položaju. Zato ta glas tako težko slišimo in težko sprejmemo, ker je pred njim toliko glasov, ki nas prepričujejo, da to ni res. Da ne moremo biti ljubljeni, ker smo grdi in slabi in zanič, ker smo naredili to in ono.

A resnica, da sem sin, je za Boga večja in bolj pomembna kot tista, da sem grešnik.

Zato si ta glas, ki me je poklical v življenje, zaradi katerega sploh živim, ne bo premislil nikoli. Nikoli, pa naj naredim še tako slabe stvari.

Kako drugače bi živeli, če bi mu začeli verjeti …

Komentarji

  1. "Zato si ta glas, ki me je poklical v življenje, zaradi katerega sploh živim, ne bo premislil nikoli. Nikoli, pa naj naredim še tako slabe stvari."

    Resnično. To dokazuje veliko pričevanj. Eno izmed njih je zajeto tudi v knjigi o božjem usmiljenju in spreobrnenju, ki jo je napisal sedaj p. Donald H. Calloway z naslovom: Ni poti nazaj. (www.fathercalloway.com)

    Gre za pričevanje o osupljivem spreobrnenju mladoletnega prestopnika, ki ga je zanimalo vse drugo kot tisto, kar bi ga moralo in na koncu, čudovito božje usmiljenje, ki ga je pripeljalo do duhovniške službe.

    OdgovoriIzbriši
  2. "Kako drugače bi živeli, če bi mu začeli verjeti …" ... Resnično! Kako zelo velja to zame: začela sem Mu verjeti, po človeku, ki mi ga je Bog poslal na Pot, v območju svetega kraja ... Tukaj bi rada odložila Iskro Njegovega Pogleda, preden je sploh spregovoril ... Ko so se najine oči prvič ujele v pogledu, sem zaznala iskrico, ki je žarela tudi iz obraza ... to je Upanje, ki je gonilo mojega in njegovega življenja ... moja in njegova naloga je: ohranjati iskrico, jo negovati, da bi se vedno bolj iskrila, vedno bolj svetila in bila vedno bolj nalezljiva za ljudi in svet okoli naju ... Lepi so spomini - ki še trajajo - in vsak dan kakšen nov ... mnoga srečanja - za katera poskrbi Gospod ... ravno takrat, ko najmanj pričakujem ... marsikaj izrečeno v tišini, na daljavo ... ko sočutje povezuje mimo besed ... povezuje dve bitji, ki si delita Radost, in(B)bolečino, ki spleta nekaj globokega, nekaj kar nama ne pripada ... ob njem sem lahko spregovorila, jokala, obžalovala, on pa je poslušal, sočustvoval, vse razumel in nedoumljivo tolažil, posredoval Bogu v molitvi ... Odrešujoče sočutje je postavilo Temelj trdnemu in zvestemu prijateljstvu ... in zdi se, kot bi se (in se ŠE) stvari same po sebi postavile na pravo mesto ... Nadaljuj Dragi Moj Modri Prijatelj v človeški podobi, z eno samo željo: pihaj na Drobno Lučko da bi še bolj zažarela ... saj pri Bogu ni nič ne-mogoče <3<3<3<3

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej