Nekoč so krščevali tako, da človeka niso samo oblili z vodo, temveč so se ljudje v vodo potopili. Veliko pomembne simbolike je v tem. Veliko človeškega. Preden so se dali krstiti, so ljudje potonili, težki od svojih grehov in krivd in napak, ki so jih naredili. Težki od dogodkov, od srečanj, od porazov. Težki od svoje človeškosti. Kajti človek res z vsakim dnem tone globlje. Vsak dan so njegova pleča težja, vsak dan nosi težji križ. Pa ne, ker bi mu življenje nalagalo težje stvari, ampak ker je tako, da si človek, težji kot je, na svoja pleča nalaga še več in več stvari. Še več grehov, še več krivde, še več slabosti. Tudi tistih, ki niso resnične.
Ko je človek na dnu, ga lahko iz teh globin privede samo ena stvar, samo nekaj ga lahko vzdigne in oživi: da se prepusti, da ga tisto, kar je že od nekdaj zapisano vanj, samo od sebe dvigne navzgor. Da neha poslušati to, kar ga je naučil svet, in začne verjeti glasu, ki ga kliče na površje. V življenje.
Tik preden je človeštvo storilo samomor, preden se je utopilo, ga je namreč nekdo prijel za roko, ga potegnil iz globin in mu rekel: »Ti si moj ljubljeni Sin in vesel sem te!«
Toda ljudje se tega glasu ne veselimo. Res ne. Ker mu ne verjamemo. Temu glasu je namreč težko verjeti, ker … ker se poznamo, ker se zavedamo, kakšni smo in ker smo se naučili, da smo ljubljeni, ko si to zaslužimo, ne pa da smo ljubljeni vedno, v vsakem trenutku in položaju. Zato ta glas tako težko slišimo in težko sprejmemo, ker je pred njim toliko glasov, ki nas prepričujejo, da to ni res. Da ne moremo biti ljubljeni, ker smo grdi in slabi in zanič, ker smo naredili to in ono.
A resnica, da sem sin, je za Boga večja in bolj pomembna kot tista, da sem grešnik.
Zato si ta glas, ki me je poklical v življenje, zaradi katerega sploh živim, ne bo premislil nikoli. Nikoli, pa naj naredim še tako slabe stvari.
Kako drugače bi živeli, če bi mu začeli verjeti …
"Zato si ta glas, ki me je poklical v življenje, zaradi katerega sploh živim, ne bo premislil nikoli. Nikoli, pa naj naredim še tako slabe stvari."
OdgovoriIzbrišiResnično. To dokazuje veliko pričevanj. Eno izmed njih je zajeto tudi v knjigi o božjem usmiljenju in spreobrnenju, ki jo je napisal sedaj p. Donald H. Calloway z naslovom: Ni poti nazaj. (www.fathercalloway.com)
Gre za pričevanje o osupljivem spreobrnenju mladoletnega prestopnika, ki ga je zanimalo vse drugo kot tisto, kar bi ga moralo in na koncu, čudovito božje usmiljenje, ki ga je pripeljalo do duhovniške službe.
"Kako drugače bi živeli, če bi mu začeli verjeti …" ... Resnično! Kako zelo velja to zame: začela sem Mu verjeti, po človeku, ki mi ga je Bog poslal na Pot, v območju svetega kraja ... Tukaj bi rada odložila Iskro Njegovega Pogleda, preden je sploh spregovoril ... Ko so se najine oči prvič ujele v pogledu, sem zaznala iskrico, ki je žarela tudi iz obraza ... to je Upanje, ki je gonilo mojega in njegovega življenja ... moja in njegova naloga je: ohranjati iskrico, jo negovati, da bi se vedno bolj iskrila, vedno bolj svetila in bila vedno bolj nalezljiva za ljudi in svet okoli naju ... Lepi so spomini - ki še trajajo - in vsak dan kakšen nov ... mnoga srečanja - za katera poskrbi Gospod ... ravno takrat, ko najmanj pričakujem ... marsikaj izrečeno v tišini, na daljavo ... ko sočutje povezuje mimo besed ... povezuje dve bitji, ki si delita Radost, in(B)bolečino, ki spleta nekaj globokega, nekaj kar nama ne pripada ... ob njem sem lahko spregovorila, jokala, obžalovala, on pa je poslušal, sočustvoval, vse razumel in nedoumljivo tolažil, posredoval Bogu v molitvi ... Odrešujoče sočutje je postavilo Temelj trdnemu in zvestemu prijateljstvu ... in zdi se, kot bi se (in se ŠE) stvari same po sebi postavile na pravo mesto ... Nadaljuj Dragi Moj Modri Prijatelj v človeški podobi, z eno samo željo: pihaj na Drobno Lučko da bi še bolj zažarela ... saj pri Bogu ni nič ne-mogoče <3<3<3<3
OdgovoriIzbriši