Preskoči na glavno vsebino

Umiti, blagoslovljeni

Odpri svoja usta samo, če bo tisto, kar hočeš povedati, lepše kot tvoja tišina. (arabski pregovor)
*
Janez je imel čudovit poklic. Težek, a čudovit poklic: krščevati. Oblivati ljudi z vodo, dobesedno umivati jih, da so se pred njim prikazali lepi, čisti, vredni, dragoceni. Da so njihovi obrazi zažareli v novi svetlobi, lepši, kot so bili pred tem, ko so se umazali. Ko so se umazali sami, ko smo jih umazali ljudje. Umil jih je, da so začeli novo življenje. Novo življenje pred seboj, pred njim in pred Bogom.

Umivati ljudi, ki so del mojega življenja – morda je to tisto, kar je poslanstvo kristjana. Umivati jih, da se pokaže njihova izvirna vrednost, lepota in dragocenost. Pred njimi, pred nami samimi. Drugače rečeno: blagoslavljati jih, moliti zanje, umivati jih ran, grehov, krivd, napak, ki so jih storili. »Krščevati z vodo«, da bi se zame in za njih na tem njihovem obrazu pokazal, razodel Kristus.

Za to ni potrebno veliko. Ali pač, kakor se vzame. Treba je namreč moliti z našimi vsakdanjimi besedami. Blagoslavljati ljudi preko čisto navadnih vsakdanjih besed. Iskati z njimi lepoto in svetost v človeku. To pomeni umivati njihove obraze. To pomeni prepoznavati jih. Dopuščati v njih dobroto in lepoto.

Take besede, ki molijo, ki blagoslavljajo, ki umivajo, moramo povedati vsak dan. Noben dan ne smejo manjkati. Ker moramo vsak dan čistiti človeka pred nami. Zaradi njega, zaradi nas. Preko njega namreč stopa v moje življenje Jagnje Božje. In preko mene v njegovo. In ni treba razglabljati, kako velika stvar je videti v svojem življenju Boga.

p.s.: Ker težko molimo z vsemi besedami, si jih je morda dobro izbrati nekaj, s katerimi bomo res umivali, blagoslavljali, molili za človeka, ki ga srečamo. Jaz sem si jih izbral deset na spodnji sliki, za katere pravim, da umivajo in blagoslavljajo ljudi, ki jim jih izrečemo, in ki ne bi smele manjkati noben dan. Če najdete kakšne primernejše, še toliko bolje.

Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni20. 1. 14, 19:17

    DOBER DAN, Marko!IMAM ČAS in TAKOJ se ti moram zahvaliti za napisano LEPO si ubesedil to, kar najbrž nekje v srcu čutimo vsi - da lepih besed in blagoslavljanja ni nikoli dovolj in da to vsi potrebujemo. HVALA!

    OdgovoriIzbriši
  2. Andreja20. 1. 14, 22:05

    Zame si pomemben, sočustvujem s teboj, molim zate,...hvala,...želim ti zdravja, potrebuješ pomoč
    Marko, bravo.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj
2 komentarja
Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili
Objavite komentar
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več