Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje …
Odkar se je ta stavek razlegel na svetu po Jezusovem krstu, je vse drugače. Od takrat vem, da nisem kdorkoli, temveč da sem nekdo, ki je ljubljen. In da sem nekdo, ki je ljubljen brezpogojno, nekdo, ki bom ljubljen, četudi bom na samem dnu človeštva, četudi bom nekdo v kotu betlehemske štale, četudi bom nekdo v kotu štale svojega življenja.
Ime mi je Ljubljeni. Ljubljeni Marko. In tega ne more izbrisati nihče in nič na tem svetu. Noben dogodek, nobena oseba, nobena nesreča, noben greh. Niti jaz sam. Vedno, vedno bom Ljubljeni. In vi tudi. Tudi vam bo za vedno ime Ljubljeni, Ljubljena.
Za Boga smo vredni največ. Za Boga smo najdragocenejši zaklad, kar jih ima. Vedeti to je več kot vse pridige tega sveta. Vedeti to je edina stvar, ki človeka drži pri življenju. Vedeti to je edino, kar človeka spreobrača: da ve, da ga nekdo ljubi, tudi ko tega ni vreden, tudi oz. predvsem takrat, kadar si tega sploh ne zasluži.
Najpomembnejše sporočilo našega življenja je to: da mi je ime Ljubljeni. Da je to naša prva identiteta. To je sporočilo, ki bi si ga morali vbiti v glavo, si ga napisati na čelo ali si ga do onemoglosti ponavljati, dokler se ga ne bi začeli globoko zavedati. Ko bi se ga namreč začeli zavedati, bi popolnoma spremenili svoje življenje. Kajti če se tega zavedaš, če temu stavku res verjameš, potem v svojem življenju ne potrebuješ ničesar drugega več. Samo ta majhen stavek. Nobene oblasti ali nasilja nad drugimi, da bi dokazal svojo moč, nobenega pehanja in tekmovanja, da bi dokazal svojo vrednost, nobenih mask in pretvarjanj, da bi se drugim priljubil in bi te sprejeli k sebi.
Toda težke stvari, ki se nam dogajajo, mnenje okolice in naši osebni porazi, pa naj bodo to stvari, ki jih naredimo, ali pa tiste, ki jih utrpimo, nam tako hitro omajajo resnico, da smo v svojem bistvu pomembni, vredni in dragoceni. Tako da sami pri sebi začnemo misliti, da smo taki, kot smo, grdi in ničvredni. In s to mislijo se začnejo vsi človekovi in svetovni problemi, vse njegovo nasilje in nesreča. Ker smo vsi okuženi z mislijo, da je človek velik samo, če nekaj doseže, če je popoln, ne pa da je vreden in dragocen že po naravi, tak, kot je.
Toda to je resnica. Velika in pomembna resnica, dana človeku, da bi bil srečen, v odnosu do sebe in do drugih ljudi. Resnica, ki govori skozi vsak dih našega življenja, če ne v drugem, v tem, da se nam v vsakem dnevu zgodi več dobrega kot slabega. Že res, morda so drugi glasovi močnejši, toda ta tihi glas, ki se pne od začetka do konca našega življenja, govori in govori eno in isto stvar, vedno znova. Vedno znova: »Ti si moj ljubljeni sin, moja ljubljena hči, nad teboj imam veselje.« In Bog se tega nikoli ne kesa. Nikoli. Naj naredimo karkoli, četudi se ločimo od njega, ne bo nehal ponavljati tega stavka.
In potem bomo morda začeli razumeti, kaj je ljubezen. Ko bomo vedeli, kako nam je ime.
Odkar se je ta stavek razlegel na svetu po Jezusovem krstu, je vse drugače. Od takrat vem, da nisem kdorkoli, temveč da sem nekdo, ki je ljubljen. In da sem nekdo, ki je ljubljen brezpogojno, nekdo, ki bom ljubljen, četudi bom na samem dnu človeštva, četudi bom nekdo v kotu betlehemske štale, četudi bom nekdo v kotu štale svojega življenja.
Ime mi je Ljubljeni. Ljubljeni Marko. In tega ne more izbrisati nihče in nič na tem svetu. Noben dogodek, nobena oseba, nobena nesreča, noben greh. Niti jaz sam. Vedno, vedno bom Ljubljeni. In vi tudi. Tudi vam bo za vedno ime Ljubljeni, Ljubljena.
Za Boga smo vredni največ. Za Boga smo najdragocenejši zaklad, kar jih ima. Vedeti to je več kot vse pridige tega sveta. Vedeti to je edina stvar, ki človeka drži pri življenju. Vedeti to je edino, kar človeka spreobrača: da ve, da ga nekdo ljubi, tudi ko tega ni vreden, tudi oz. predvsem takrat, kadar si tega sploh ne zasluži.
Najpomembnejše sporočilo našega življenja je to: da mi je ime Ljubljeni. Da je to naša prva identiteta. To je sporočilo, ki bi si ga morali vbiti v glavo, si ga napisati na čelo ali si ga do onemoglosti ponavljati, dokler se ga ne bi začeli globoko zavedati. Ko bi se ga namreč začeli zavedati, bi popolnoma spremenili svoje življenje. Kajti če se tega zavedaš, če temu stavku res verjameš, potem v svojem življenju ne potrebuješ ničesar drugega več. Samo ta majhen stavek. Nobene oblasti ali nasilja nad drugimi, da bi dokazal svojo moč, nobenega pehanja in tekmovanja, da bi dokazal svojo vrednost, nobenih mask in pretvarjanj, da bi se drugim priljubil in bi te sprejeli k sebi.
Toda težke stvari, ki se nam dogajajo, mnenje okolice in naši osebni porazi, pa naj bodo to stvari, ki jih naredimo, ali pa tiste, ki jih utrpimo, nam tako hitro omajajo resnico, da smo v svojem bistvu pomembni, vredni in dragoceni. Tako da sami pri sebi začnemo misliti, da smo taki, kot smo, grdi in ničvredni. In s to mislijo se začnejo vsi človekovi in svetovni problemi, vse njegovo nasilje in nesreča. Ker smo vsi okuženi z mislijo, da je človek velik samo, če nekaj doseže, če je popoln, ne pa da je vreden in dragocen že po naravi, tak, kot je.
Toda to je resnica. Velika in pomembna resnica, dana človeku, da bi bil srečen, v odnosu do sebe in do drugih ljudi. Resnica, ki govori skozi vsak dih našega življenja, če ne v drugem, v tem, da se nam v vsakem dnevu zgodi več dobrega kot slabega. Že res, morda so drugi glasovi močnejši, toda ta tihi glas, ki se pne od začetka do konca našega življenja, govori in govori eno in isto stvar, vedno znova. Vedno znova: »Ti si moj ljubljeni sin, moja ljubljena hči, nad teboj imam veselje.« In Bog se tega nikoli ne kesa. Nikoli. Naj naredimo karkoli, četudi se ločimo od njega, ne bo nehal ponavljati tega stavka.
In potem bomo morda začeli razumeti, kaj je ljubezen. Ko bomo vedeli, kako nam je ime.
 |
| G. Klimt, Poljub, 1907–08 |
Kako tople so tvoje besede ...
OdgovoriIzbrišiKako zelo jih pogrešamo ob nedeljah v Ajdovščini.
S svojimi besedami Ste me prav pretresli... Hvala Vam, gospod Marko, ker z nami delite tako globoke misli, ki nam vsem res sežejo do srca!
OdgovoriIzbriši