V naši glavi še vedno vlada prepričanje, da pomeni biti svet biti popoln, biti brez vsakršnega madeža. Biti nekakšen nadčlovek, ki mu vse uspeva in nič ne gre narobe. To je ideal, ki nam ga je vzgoja vpisala v spomin. A napačen ideal. Ker ne gradi na tem, kdo sem, temveč na tem, kdo si želim biti ali na tem, kar drugi želijo ali predpisujejo, da naj bi bil, pa čeprav to morda nikoli ne bom mogel postati.
In kar ne gradi na moji realnosti, na tem, kar sem, nikoli ne bo obrodilo sadov. Je tako, kakor da bi želeli posaditi drevo v plastiko, ne vedoč, da tam nikakor ne more uspeti.
Zato biti svet ne pomeni biti brez napak, temveč ravno preko svojih napak spoznati, kdo sem, in si prav v tej svoji revščini zaželeti Boga in njegove bližine. In to je mogoče samo tedaj, kadar se sami spoznamo za nepopolne, za grešnike in to svojo grešnost vzamemo za svojo. Ko jo sprejmemo kot svojo realnost, kot del sebe, in sicer kot nekaj, kar nam ni dano, da bi se pogubili, kar nam ni dano v obsodbo, temveč v to, da bi se rešili – ko bi začeli v tem iskati ljubezen Boga.
Kajti naša nepopolnost je tu, da bi v svoji družbi opazili Boga. On je tu, vedno, in daje nam nepopolnost, da bi se takrat, ko se je zavemo, v želji po sprejetosti in ljubezni obrnili k njemu, ki nas ima rad tudi kot grešnike.
In to je vera.
In kar ne gradi na moji realnosti, na tem, kar sem, nikoli ne bo obrodilo sadov. Je tako, kakor da bi želeli posaditi drevo v plastiko, ne vedoč, da tam nikakor ne more uspeti.
Zato biti svet ne pomeni biti brez napak, temveč ravno preko svojih napak spoznati, kdo sem, in si prav v tej svoji revščini zaželeti Boga in njegove bližine. In to je mogoče samo tedaj, kadar se sami spoznamo za nepopolne, za grešnike in to svojo grešnost vzamemo za svojo. Ko jo sprejmemo kot svojo realnost, kot del sebe, in sicer kot nekaj, kar nam ni dano, da bi se pogubili, kar nam ni dano v obsodbo, temveč v to, da bi se rešili – ko bi začeli v tem iskati ljubezen Boga.
Kajti naša nepopolnost je tu, da bi v svoji družbi opazili Boga. On je tu, vedno, in daje nam nepopolnost, da bi se takrat, ko se je zavemo, v želji po sprejetosti in ljubezni obrnili k njemu, ki nas ima rad tudi kot grešnike.
In to je vera.
Res je. Imam prijateljico, ki misli, da mora biti navzven popolna. To zanjo pomeni, da se pred prijatelje ne bo prikazala kadar je v težavah, ampak samo takrat ko misli da je idealna, ko ji gre vse po maslu.
OdgovoriIzbrišiŽal se je zato, ker sem ji nastavila ogledalo, najino prijateljstvo skrhalo.
Ostaja mi samo še molitev in prošnja zanjo, da jo imam kljub nepopolnostim, rada.
Odpuščati sebi in drugim je najvišja in najlepša oblika ljubezni, je tiha sreča in veselje. Odpuščanje rodi sad, katerega je deležen tisti, ki zmore in zna ljubiti preko zidov, ki nam jih postavlja življenje.
OdgovoriIzbrišiOdpuščanje ni čustvo. Odpuščanje je odločitev, odločitev na poti ozdravljenja. Če imamo vero zmoremo in moramo tudi odpuščati. Naj nas ne bo strah odpuščati ali prositi odpuščanja. Naš Bog je velik BOG.
OdgovoriIzbriši