Preskoči na glavno vsebino

Da bi razumeli ljubezen

Vsako leto, vedno znova, vsaj enkrat stopimo pod križ in gledamo trpljenje našega Gospoda. Trpljenje, ki ga moramo vedno znova gledati, pa čeprav ga poznamo že do obisti, da ga ne bi nikdar pozabili. Ker je to za nas ključna stvar vere: nikdar ne pozabiti, da je naš Gospod trpeči in križani, ker ga moramo vedno poznati prav kot takšnega.

Kajti trpeči Kristus je najčistejša podoba Boga. Ker je najčistejša ljubezen.

Potrebujemo namreč to podobo, kot hrano, kot pijačo jo potrebujemo. Ne je razumeti, ker ne njegovega ne našega trpljenja ne bomo nikdar razumeli. Samo gledati jo, vedeti zanjo, biti o njej prepričan: Gospod je res Trpeči, Gospod je resnično Križani. Ker je tak Gospod želel ostati v našem spominu, ker je želel, da vemo, da trpi, da ga boli. Ker je prav zaradi trpljenja on resnično Ljubezen. In ker se pri sebi zavedamo, da nas resnično ljubi samo tisti, ki zaradi nas sprejema tudi trpljenje – in ki to trpljenje sprejema kot nekaj bistvenega zase. Kajti v trenutku, ko bi v njegovem srcu ne obstajala več možnost bolečine, ne bi bil več Ljubezen. Kajti kdor ljubi, ta trpi. In kdor trpi, ta ljubi.

Zato hoče biti med nami Trpeči, zato hoče, da je v našem življenju Križani. Ne zato, da bi razumeli trpljenje, ampak da bi razumeli ljubezen.

Komentarji

  1. Da bi razumeli Ljubezen moramo razumeti tudi trpljenje, saj On, ki nas resnično ljubi, za nas tudi trpi. Njegove razprostrte roke na križu vabijo v objem vse tiste, ki se mu upajo/upamo približati ... v zameno obljublja resnično svobodo, ki je samo v Njem. On noro ljubi, zate in zame. To je norost križa. Zato ponižno pokleknimo pred križ. Naj nas ne bo strah ljubiti.
    P.S.: zgled nam je dal ... torej, dokler ljubimo, zmoremo tudi trpeti.

    OdgovoriIzbriši
  2. Marko,
    današnji zapis je izjemno dober, pravzaprav presega moč besed, saj me je v srcu sumljivo zabolelo.Kaj pa , če ne znem ljubiti, če nočem trpeti ?
    Tudi Martinin komentar je zadel bistvo.

    OdgovoriIzbriši
  3. Kdor se hoče izogniti trpljenju, se prikrajšan za pomemben del življenja. Velja pravilo, da so oči človeka, ki trpi, bolj odprte za resnico. V trpljenju človek dozori, vendar tudi trpeti je treba znati: kdor zna trpeti, trpi manj ... Sicer pa, trpeti pomeni imeti skrivnost skupaj z Bogom :) saj nobeno trpljenje, nobena bolečina z Njim ni zaman. Velika umetnost je z njo krmariti. Moj klopčič življenja mi razkriva, da se v trpljenju skriva veliko miline in Njegove pomoči. Ne bojmo se trpljenja.

    OdgovoriIzbriši
  4. Ljubiti v svobodi, ki nam jo daje Gospod ... da, le v Ljubezni najdemo srečo, ki je svet ne more dati. Prava sreča je takrat, ko ljubimo kot nas ljubi Gospod. Človeško srce lahko ima tudi svoje razloge ... ljubiti koga ... katerih razum ne razume. Pa vendar, tudi to je ljubezen. Ljubiti kot ljubi naš Gospod ... to je največ. Dobro vemo, kako vsi hrepenimo po Ljubezni.

    OdgovoriIzbriši
  5. Vse je ljubezen, tudi ta, ki gnezdi na veliki bolečini. Na nas je, da to bolečino ovrednotimo z ljubeznijo. Ni pomembno, kako smo bogati na tem svetu, vendar, če imamo ljubezen, imamo vse. Vsi imamo čut za to, kaj pomeni dajati in ljubiti, dokler ne zaboli.
    "Če ljubiš tako, da boli, bolečina izgine in ostane samo še ljubezen." (bl. mati Terezija)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.  Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej