Preskoči na glavno vsebino

Dom


Bolj kakor kruh in vodo človek potrebuje to, da ima dom. Da ga nekdo objame, da umije njegove noge. Potrebuje sprejetost, potrebuje varnost in gotovost, da ima kraj, kjer se vse grdobije in umazanije njegovih nog operejo in obrišejo.

Tako se začenja velika noč. Doma. V hiši, v odnosu, kjer je nekdo, ki mi je pripravljen služiti, ki mi je pripravljen umiti noge, ne glede na to, ali so čiste ali umazane. Ne glede na to, ali bom to njegovo ljubezen razumel in cenil, ali pa jo bom morda še isti večer, še isto noč izdal, zatajil ali pozabil in zbežal od doma v noč.

Veliki četrtek je ta toplina. Toplina domačega ognjišča, kjer nepopoln, ranjen, nevreden prejemam in prejemam. Gospod ve, da ga potrebujem bolj kot vse. Zato mi ustvarja dom. Zato se sklanja in mi umiva noge. Ker je čutiti to, da sem doma, moja hrana. Brez nje ne morem živeti. In čeprav se bo ta ljubezen kot hrana, kot kruh in vino, v mojem telesu vedno znova uničevala, postajala nič, bo vendarle v meni živela. Moje življenje bo postala. Preživela bo, ker je ljubezen večna, in me bo spreminjala, ker ljubezen vedno spreminja.

Spreminjala me bo v dom.

To je evharistija. To je moj dom, to je moja hrana: Gospodova ljubezen.
Zato daruje svoje telo zame. Ker ve, da bom samo po tej ljubezni in samo zaradi nje lahko kdaj čutil potrebo po tem, da tudi sam umivam rane, odpuščam, poklanjam svoj čas in moči ... da drugim ustvarjam dom, da ljubim, kot me je ljubil Gospod, ki se je sklonil in mi umil noge. Ki me je sprejel, ki mi je ponudil svoj dom.

Dobrodošel doma.


Komentarji

  1. Kjer sem lahko jaz, jaz, kjer si lahko ti, ti, kjer smo lahko mi, mi, tam smo doma :) pa vendar si včasih tako želimo biti ljubljeni, sprejeti, razumljeni, v skriti globini svoje ranjenosti ... pa nismo. Šele, ko zmoremo doumeti, da je Njegov dom, naš dom, nam prihaja naproti On. Razume nas kljub naši nepopolnosti in spremeni naš pogled z dotikom svoje Ljubeče roke, s svojim Objemom. Takrat v nas prebudi zavest, da nismo sami, saj je On z nami. Je tudi križ, je bolečina. Je težka pot. Naj bo Njegova pot, naš dom, naj bo zate, zame, za vse nas, vsak dan! Da pa pot ne bo tako naporna, pa je potrebno, da ljubimo kot nas ljubi Gospod, kajti ljubezen premaga vse, to nam je pokazal ... Bogu hvala za bližnje, ob katerih se počutim doma, tudi pri tebi, Marko. Hvala ti.

    OdgovoriIzbriši
  2. Gospod, čakamo Te, pri Tebi in ob Tebi smo. Daj nam moči, da bomo zmogli odgovoriti na Tvoje povabilo in podariti Tvojo Ljubezen sočloveku. Da bomo lahko rekli, tu smo doma.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej