Spet težka lekcija za Jezusove učence. Spet težka lekcija za nas. Mogoče se bom ponavljal, toda danes Jezus z evangelijem spet dregne globoko v zavest slovenskega človeka. V Janezovem stavku, s katerim se je potožil Jezusu, je namreč tako težko dejstvo, da so njegovi učenci bolj gledali na to, komu je človek, ki je izganjal demone, »pripadal«, kot pa na to, kaj je (dobrega) naredil.
Da, tako težko nam gre. Ko gremo na pot za Njim, mislimo, da smo že s tem nekaj boljšega od drugih. In da nam je podeljena nekakšna ekskluzivna »pravica«, da smo dobri in da lahko samo od nas pride kaj dobrega. Da smo torej nekakšna višja kasta. Zato mora Jezus dregniti v tisto naše tako davno in zakoreninjeno prepričanje, da smo, povsod kjer smo, razdeljeni na »naše« in »vaše«. Na »naše«, ki imamo prav, in na »vaše«, ki se motite. Na »naše«, ki smo dobri, in na »vaše«, ki ste slabi ljudje. In žal pri tem nismo nič drugačni niti kristjani.
Razdeljenost je hudič sam. Diabolos, tisti, ki deli. Nasproten tistemu, ki združuje, Kristusu. Zato mu mora Jezus stopiti na prste tudi v tem našem mišljenju, s katerim večkrat (verjetno) nezavedoma pohujšujemo ljudi okrog nas. Oznanjamo razdeljenost, Satanov sistem. In jim tako branimo, da bi prišli do življenja, do resnice, do ljubezni. Do Boga. Da, tako hudo in tako resno je lahko to. Zato mora biti Jezus neizprosen in zelo neposreden: »Če hočeš priti v življenje, potem to svoje mišljenje odsekaj. Zavrzi ga. Tvojega večnega življenja ni, če iz njega izključiš kogarkoli. Tudi tistih, ki te ne marajo. Tudi tistih, ki niso 'verni'.«
Kristusov torej ni duh ločevanja, temveč združevanja. Zato Jezus iz svoje ljubezni in svojega odrešenja ne izključuje nikogar. Ne naših ne vaših. In enako želi, da ravnajo njegovi učenci; da torej v njihovem mišljenju »ni več ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega, ampak vse in v vseh je Kristus.« (Kol 3,11)
Kdor namreč sledi ljubezni, sledi Gospodu. In kdor veruje v ljubezen, veruje v Kristusa. Pa čeprav ne ve za to. Tako torej ni nujno, da vsi v Cerkvi verujemo v Jezusa in mu s svojim življenjem sledimo. In ni nujno, da tisti, ki so zunaj Cerkve, ne hodijo za njim. Različne so poti do Boga in do življenja. Eno pa jim je skupno. Da v njihovem središču ni lastni jaz, ki vedno izključuje, temveč Kristus, ljubezen, dialog, združevanje. In če tega v našem življenju ni, potem je spet čas za spreobrnjenje.
Kako? Preprosto. S kozarcem vode. »Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi – resnično, povem vam – zagotovo ne bo izgubil svojega plačila.« Ne samo nam. Če v drugem, ki ni »naš« – ki se ne strinja z nami, ki morda ne veruje, ki nas morda zaradi naše vere obsoja, ki nas postavlja na križ zaradi tega, kar smo – če v njem najdemo Kristusa in mu ponudimo samo kozarec vode, ker je tudi on Kristusov, potem smo rešeni. Potem res verujemo vanj.
*
Da, tako težko nam gre. Ko gremo na pot za Njim, mislimo, da smo že s tem nekaj boljšega od drugih. In da nam je podeljena nekakšna ekskluzivna »pravica«, da smo dobri in da lahko samo od nas pride kaj dobrega. Da smo torej nekakšna višja kasta. Zato mora Jezus dregniti v tisto naše tako davno in zakoreninjeno prepričanje, da smo, povsod kjer smo, razdeljeni na »naše« in »vaše«. Na »naše«, ki imamo prav, in na »vaše«, ki se motite. Na »naše«, ki smo dobri, in na »vaše«, ki ste slabi ljudje. In žal pri tem nismo nič drugačni niti kristjani.
Razdeljenost je hudič sam. Diabolos, tisti, ki deli. Nasproten tistemu, ki združuje, Kristusu. Zato mu mora Jezus stopiti na prste tudi v tem našem mišljenju, s katerim večkrat (verjetno) nezavedoma pohujšujemo ljudi okrog nas. Oznanjamo razdeljenost, Satanov sistem. In jim tako branimo, da bi prišli do življenja, do resnice, do ljubezni. Do Boga. Da, tako hudo in tako resno je lahko to. Zato mora biti Jezus neizprosen in zelo neposreden: »Če hočeš priti v življenje, potem to svoje mišljenje odsekaj. Zavrzi ga. Tvojega večnega življenja ni, če iz njega izključiš kogarkoli. Tudi tistih, ki te ne marajo. Tudi tistih, ki niso 'verni'.«
Kristusov torej ni duh ločevanja, temveč združevanja. Zato Jezus iz svoje ljubezni in svojega odrešenja ne izključuje nikogar. Ne naših ne vaših. In enako želi, da ravnajo njegovi učenci; da torej v njihovem mišljenju »ni več ne Grka ne Juda, ne obrezanega ne neobrezanega, ne barbara ne Skita, ne sužnja ne svobodnega, ampak vse in v vseh je Kristus.« (Kol 3,11)Kako? Preprosto. S kozarcem vode. »Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi – resnično, povem vam – zagotovo ne bo izgubil svojega plačila.« Ne samo nam. Če v drugem, ki ni »naš« – ki se ne strinja z nami, ki morda ne veruje, ki nas morda zaradi naše vere obsoja, ki nas postavlja na križ zaradi tega, kar smo – če v njem najdemo Kristusa in mu ponudimo samo kozarec vode, ker je tudi on Kristusov, potem smo rešeni. Potem res verujemo vanj.
*
Tudi, če se včasih ponavljamo, je pomembne stvari treba ponoviti, da nekako le prodrejo v glavo poslušalcev. Katoliška vera deluje po načelu in-in, zato je to pomembno poudarjati. Za prejšnjo nedeljo ti tudi pokomentiram, ker sem čez teden premleval. Seveda, gledam tudi različno na kako stvar, a je tudi to tisto, kar dela pestro naše življenje. Lepo nedeljo.
OdgovoriIzbriši