Preskoči na glavno vsebino

Pridi k nam tvoje kraljestvo

Nekje v začetku adventnega časa se mi je ob razočaranju, ki sem ga doživel, kar samo od sebe zapisalo: »Pridi k nam tvoje kraljestvo.« Ne da bi vedel, sem zapisal temeljno stvar, ki jo je potrebovala moja negotovost, moj skorajšnji obup, moje težko premišljevanje: »Pridi k nam tvoje kraljestvo.«


Danes, mesec po tem, znova premišljujem o tem stavku. Res je v meni storil nekaj pomembnega. Z njim sem prosil Boga, naj prevzame mojo prihodnost v svoje roke, ker sem se ob njej čutil povsem nemočnega in nebogljenega. In gledam, kako me je to pomirilo. Gledam, kako so se stvari odvile drugače, kot sem si predstavljal, kako so stekle v smeri dobrega. Gledam in vidim, da je tisti stavek obrnil moj svet. Da je bil ta stavek zame božič: rojstvo nečesa majhnega, komaj zaznavnega, rojstvo majhnega otroka, a vendar rojstvo Boga v mojem času.

Morda se bo to komu zdelo smešno in neverjetno, celo naivno ali zaslepljeno – kot se je komu tistega dne zdel takšen tudi moj stavek. Kot se je komu gotovo tudi zdela novica, da se je rodil Odrešenik. Toda tisti, ki so to novico vzeli resno, tisti, ki so dejansko vstali in šli do deteta, tisti, ki so ga videli in ki so mu pustili, da se dotakne njihovega življenja, tistim se je prihodnost povsem spremenila. V svojem življenju so našli Boga. Seveda, ni bilo manj skrbi in bojev, niti manj trpljenja. A sredi vsega tega je zanje bil Bog, ki jih ni pozabil, Bog, ki bo pomagal, Bog, ki bo s tem dal moč, upanje, veselje; Bog, ki ljubi in ki je blizu.

Danes stojimo na pragu nečesa novega, nečesa negotovega, neznanega, morda veliko bolj neznanega kot kdajkoli poprej. Spremljajo nas napovedi o koncu sveta in gospodarskih padcih, o težkem življenju. Črnoglede stvari. Črnoglede, ker v njih ni bližine, ker v njih ni upanja, ker v njih ni miru, gotovosti, ni veselja in zaupanja. Vse to, kar manjka, nam prinaša naš Bog. V našo prihodnost nas nosi z dejstvom, ki ga dokazuje božični dogodek: da je vedno z nami, da nas razume, da nas ne bo zapustil. Pa tudi, da se sreča skriva v preprostosti in skromnosti, v skupnosti, v družini, v majhnih stvareh našega življenja, v lepotah sveta, v tišini, v molitvi ...

To novo leto bo lahko težko, lahko pa bo za nas celo blagoslov. Vse je odvisno od tega, ali bomo Bogu pustili v svojo prihodnost. Z njim to leto ne bo krizno, obupno in moreče, ampak bo priložnost, da se spremenimo, da zrasemo v stvareh, ki smo jih v letih blagostanja morda pozabili, v osnovnih človeških stvareh, kot so dobrota, ljubezen, solidarnost, sočutje, ranljivost ... Z njim bo vsak dan priložnost, ne grožnja. Zato mu pustimo, da se rodi v naš čas, v naše novo leto. Naj bo vsak dan priložnost, da se preko nas rodi v tem svetu. Da prinese človeštvu mir.

Prosimo: »Pridi k nam tvoje kraljestvo.« Kraljestvo miru, pravičnosti in ljubezni je to. In samo z Njim bo postalo resnično.

Blagoslovljeno leto 2012!
*
Oznake:

Komentarji

  1. Anonimni1. 1. 12, 02:32

    http://www.molitev.net/

    Hvala za vaše besede, ki nas opogumljajo iz tedna v teden
    in vse dobro tudi vam.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več