Preskoči na glavno vsebino

Beseda

Danes je besed veliko. Veliko jih govorimo, veliko jih slišimo. Tako veliko, da se nam zdijo samoumevne. Tako veliko, da kar letijo iz nas in mimo nas, da je včasih težko opaziti, čemu so tukaj in kaj zares pomenijo.

V pomenu je namreč njihova dragocenost. Z njim nekaj povejo. Z njim nekaj poklonijo človeku. Z njim ga morda tudi spremenijo. Vse to, če jih človek sprejme in posluša in pojé, da se potem pretočijo v njegovo dušo in telo in v besede in dejanja.

Imajo naše besede pomen? »Seveda,« boste rekli, »saj vse, kar rečemo, s seboj nosi nek pomen, pa naj bo še tako majhen.« Pravzaprav ni tako. Besede nekaj pomenijo samo, če je za njimi srce. Kajti besedam ne dajejo sporočila črke, ampak človek, njegovo srce, njegova dejanja. Besede se človeka dotaknejo samo, če mu želijo nekaj dati. Če ga jemljejo resno. Če želijo z njim stopiti v pogovor. Če želijo v njem videti človeka.

Če so tu samo zato, da vzbujajo pozornost, da želijo prevzeti oblast nad drugimi, jim vsiliti svoje mnenje ali preganjati tišino, potem so samo hrup. Hrup, ki človeka dela samega. In tega hrupa je danes ogromno. Hrupa poslovnih pogovorov in reklam, hrupa televizije in opravljanja, hrupa, s katerim samo preganjamo zgroženost nad tem, da nimamo kaj povedati.

Sredi takega hrupa se je rodila Beseda. Beseda, ki misli resno, kar pove. Beseda, ki želi človeku nekaj dati. Beseda, ki človeka ne želi osiromašiti, ampak obogatiti. Beseda, ki želi človeka upoštevati. Beseda, ki se želi s človekom pogovarjati. Božja Beseda.

Samo ena sredi tolikih besed tega sveta. A beseda, ki nekaj pomeni. Ki pravzaprav človeku pomeni največ. Beseda, ki je Bog: Ljubezen. Po tem jo boste spoznali. To je Beseda, ki me rešuje z upanjem, Beseda, ki me jemlje resno, Beseda, ki mi daje odgovore na težka življenjska vprašanja. Spoznati je ni težko, težko pa jo je slišati. Ker je to zahtevna beseda, ki jo slišiš, ki jo razumeš šele takrat, ko za to dozoriš – ko začneš živeti to, kar govori.

Res, Bog ni tiho. Bog ima zame Besedo, ki ne samo govori »ljubim te,« ampak ki kot ljubezen v svetu postaja resnična. Tudi v tebi in meni, če jo slišiva in jo poveva naprej.

***
Oznake:

Komentarji

  1. ana kos2. 1. 11, 09:21

    Oja, besede imajo pomen, besede celo rodijo ... žal kdaj tudi ubijajo.
    So kot zdravilo ... prave naj bi bile ob pravem času!
    Odgovarjamo zanje ... to zadnje je pa nauk moje mame, po moje si ga bom zapomnila do konca življenja ...

    OdgovoriIzbriši
  2. Anonimni2. 1. 11, 10:51

    Bog ali beseda bog.Ali je to isto?

    OdgovoriIzbriši
  3. Kaplan Marko3. 1. 11, 09:25

    Bog je Beseda, ne pa beseda bog.

    OdgovoriIzbriši
  4. Andrej Vončina (voncio83@gmail.com)4. 1. 11, 09:35

    Dobro napisano. Šele zdaj sem uspel prebrati. Hvala.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več