Hvalospev ljubezni

"Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce."

Stavek iz evangelija, ki se mi je zdel vedno eden najlepših. Menda tudi najpomembnejših. Ker je bistven, ker je kratek. Bi pričakovali, da ga najdete tudi v kakšni mladinski literaturi? Da, mogoče v knjigah, starih vsaj 70 let, ko so bile še polne naukov za kvalitetno rast.

Pa sem ga našel v eni od najpopularnejših knjig tega desetletja. Ne, ne gre za kak katoliški mladinski roman. Pravzaprav gre za knjigo, ki jo je krščanski svet gledal bolj ko ne postrani, jo vsaj potihem obsojal in zaničeval. Ker jo je obdajala otroška in mladostniška evforija? Ker je malodane hodila po robu? Ker ... je ni hotela poznati?

Kvečjemu je s tem marsikdo veliko izgubil, o tem sem prepričan, ko sem po skorajda celem letu vendarle uspel prebrati sedmerico knjig o Harryju Potterju.

Pravzaprav sem zelo pozitivno presenečen. Od tipično otroške pripovedi se je skozi sedem knjig po peresu Joanne Rowling stvar razrasla v roman s čudovitim hvalospevom pozabljenim vrednotam. Čeprav jih morda otroci in mladostniki ob branju niso opazili, so se gotovo vtisnili vanje.

Osnovna pripoved sicer govori o čaranju, veščini, o kateri je kot otrok sanjal vsak izmed nas. In verjetno je bilo sprva to tisto, kar je množico ljudi po vsem svetu pognalo k branju. Predstavljam si, da je tudi zato marsikateri vernik boječe vzdignil prst v svarilo pred takimi "štorijami" nevarne kvalitete. Pa je šlo v resnici za povsem drugo poanto. Poanto, ki jo je človek spoznal, ko se je prebil skozi vseh sedem delov Potterjeve sage. Šlo je za resnični hvalospev ljubezni.

Je kdo med vami osupnil? Prav mogoče. Po vsem, kar ste slišali o Harryju Potterju, naj ne bi bila v ospredju čarovnija in človekova skrivnostna in stara želja po moči, temveč ljubezen? Čeprav se zdi neverjetno, je tako. Prek risanja osrednjih treh likov, Harryja ter njunih dveh zvestih prijateljev Rona in Hermione, Rowlingova z neverjetno spretnostjo na plano povleče čisto vse vrednote, pod katere bi se podpisal v vsakem trenutku življenja. Spoštovanje malih, drugačnih, iskanje dobrote, trdnost prijateljstva, ki ga ne moreta zlomiti niti zlo niti smrt, premagovanje zla v sebi in odločanje za dobro bližnjega, pogum, ki se ne ustraši nikakršne žrtve, moč odpuščanja in usmiljenja nad sovraštvom in hudobijo so neverjetne poteze te veličastne sedmerice mladinskih domišljijskih romanov. Upam si trditi, da so se, čeprav se jih bralci morda niso zavedali, vsaj malo oprijele njihovega srca in bodo vsaj malo vplivala tudi na njihova dejanja.

Metafora "čaranja" v tem izzveni kot velikanski poziv slehernemu človeku: vsakdo ima v sebi moč, da dela čudeže. A vsak se mora hkrati odločiti, za kaj jo bo uporabil - za dobro ali slabo. Vsak je v slehernem trenutku življenja postavljen pred to težko odločitev: naj jo uporabim zase ali za druge? Odločitev, ki ji pravimo živeti. Odločitev, ki jo mora sprejeti tudi bralec knjige, ki lahko povsem prezre bistveno sporočilo in se zaplete v postranskosti glede čaranja (to se mi zdi pri otrocih še najbolj verjetno), a s tem ostane tudi prikrajšan za izjemno bogastvo.

Tudi za Harryja te odločitve niso lahke. Nikakor. Kakor vsakogar ga prevzema želja po oblasti, po moči. Z njimi pada v prepire in strahove, v obupe in negotovosti. A v njem je večja stvar, stvar, ki ga pelje naprej, največja "čarovnija", ki je je sposoben človek. Čudež, ki se kot tanka zlata nit  počasi vleče skozi zgodbo in se razgrne v najbistvenejše sporočilo: močnejša od vseh čarovnij, od vseh moči in urokov, je ljubezen. In vse težke in odgovorne stvari, s katerimi se v svojih mnogih doživljajih v boju proti lordu Mrlakensteinu sooči Harry, najtežje stvari nikdar ne izvede s pomočjo čarovnije, temveč s svojim srcem. Ker ni čarovnija njegova največja moč. Njegova največja moč je, da je sposoben usmiljenja, dobrote, pomoči; da je sposoben ljubiti.

In to je največje in najvrednejše sporočilo teh knjig. In nenazadnje sporočilo, ki bi ga moralo za seboj pustiti tudi moje in tvoje življenje.