Mar nimamo velikega bogastva? Vsak dan dobimo vsak po 24 ur, dovolj zraka, da dihamo, dovolj svetlobe, da vidimo, da, na srečo tudi dovolj (ali preveč) hrane in pijače, streho nad glavo in trdna tla pod nogami. Mar nismo bogataši?
In tu, prav blizu nas, je še nekdo. Ne kdorkoli. Človek, ki je naš. Ki je del nas, ker je del našega bogastva. Ki nosi v sebi ravno tako veliko bogastvo. Človek, ki je tu iz enega samega razloga: da bi temu bogastvu, ki ga imam, dodal še najlepši biser. Dragocenost, ki jo najdemo takrat, ko ima on moje bogastvo in ko imam jaz njegovega. Ljubezen, seveda.
Pred dvema tednoma sem na pastoralnem tečaju izvedel za raziskave slovenske družbe o solidarnosti v njej. Menda sodimo med najbolj individualistične družbe v Evropi. Probleme prepuščamo samemu sebi, deliti čas in dobrine nam je škoda. Tako danes niti ni toliko vprašanje, kdo je v priliki (če bi jo Jezus povedal danes) bogataš in kdo Lazar, ampak da je vsak od nas oboje. Bogataš v imetju, v položaju, revež v odnosih.
V priliki namreč ne nastopa samo en revež, temveč dva. Pa ne zato, ker ima eden tako veliko, drugi pa nič, temveč ker živita skupaj, pa sta drug od drugega tako narazen. Ker sta vedno bolj narazen. Ker sta sama: vsak s svojim bogastvom, oba revna.
Ne maram biti pesimist, a zdi se mi, da nečesa ne razumemo. Najprej tega, da pomeni biti človek pustiti človeka v svoje življenje, seveda z vsem, kar je. Da pomeni človek hoditi skupaj, biti skupaj, živeti skupaj. Potem ne razumemo, da biti človek in biti del družbe pomeni deliti. Ne, s tem nimajo problema samo naši otroci, ki imajo vsak svoj računalnik, vsak svojo sobo, s tem imamo največ problemov mi, ki nam je škoda časa, ki poskušamo kogarkoli prenesti žejnega čez vodo, ki nam je mar samo to, kar sega do meje našega dvorišča. Ne razumemo, da je človek največje bogastvo, ki ga imamo, da odžiramo sebi, ko odžiramo njemu, in da sem sam prav to, kar sem v ljudeh okoli mene.
Da bi razumeli, je treba najprej zamenjati besede z dejanji in pravice z dolžnostmi. Da bi razumeli, je treba najprej priznati: tudi jaz sem revež, če te ni.
In tu, prav blizu nas, je še nekdo. Ne kdorkoli. Človek, ki je naš. Ki je del nas, ker je del našega bogastva. Ki nosi v sebi ravno tako veliko bogastvo. Človek, ki je tu iz enega samega razloga: da bi temu bogastvu, ki ga imam, dodal še najlepši biser. Dragocenost, ki jo najdemo takrat, ko ima on moje bogastvo in ko imam jaz njegovega. Ljubezen, seveda.
V priliki namreč ne nastopa samo en revež, temveč dva. Pa ne zato, ker ima eden tako veliko, drugi pa nič, temveč ker živita skupaj, pa sta drug od drugega tako narazen. Ker sta vedno bolj narazen. Ker sta sama: vsak s svojim bogastvom, oba revna.
Ne maram biti pesimist, a zdi se mi, da nečesa ne razumemo. Najprej tega, da pomeni biti človek pustiti človeka v svoje življenje, seveda z vsem, kar je. Da pomeni človek hoditi skupaj, biti skupaj, živeti skupaj. Potem ne razumemo, da biti človek in biti del družbe pomeni deliti. Ne, s tem nimajo problema samo naši otroci, ki imajo vsak svoj računalnik, vsak svojo sobo, s tem imamo največ problemov mi, ki nam je škoda časa, ki poskušamo kogarkoli prenesti žejnega čez vodo, ki nam je mar samo to, kar sega do meje našega dvorišča. Ne razumemo, da je človek največje bogastvo, ki ga imamo, da odžiramo sebi, ko odžiramo njemu, in da sem sam prav to, kar sem v ljudeh okoli mene.
Da bi razumeli, je treba najprej zamenjati besede z dejanji in pravice z dolžnostmi. Da bi razumeli, je treba najprej priznati: tudi jaz sem revež, če te ni.
Sem bil kar presenečen nad tako hitro objavo - mi je branje že popestrilo popoldan... Zdaj, ko sem pa še sam napravil svoje in objavil, dodajam še komentarček. Odlična zadevščina, ki se še kako dotika današnjega človeka (vsakega izmed nas) in družbe (ali izoliranosti), v kateri živimo. Mislim, da nam lepo pričara pred očmi evangelij, v današnji podobi seveda, pa ta nič ne izgubi v svoji povednosti. Morda bi utegnil postati kdaj scenarist? Malo za šalo, malo zares.
OdgovoriIzbriši