Preskoči na glavno vsebino

Hvalospev ljubezni

"Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce."

Stavek iz evangelija, ki se mi je zdel vedno eden najlepših. Menda tudi najpomembnejših. Ker je bistven, ker je kratek. Bi pričakovali, da ga najdete tudi v kakšni mladinski literaturi? Da, mogoče v knjigah, starih vsaj 70 let, ko so bile še polne naukov za kvalitetno rast.

Pa sem ga našel v eni od najpopularnejših knjig tega desetletja. Ne, ne gre za kak katoliški mladinski roman. Pravzaprav gre za knjigo, ki jo je krščanski svet gledal bolj ko ne postrani, jo vsaj potihem obsojal in zaničeval. Ker jo je obdajala otroška in mladostniška evforija? Ker je malodane hodila po robu? Ker ... je ni hotela poznati?

Kvečjemu je s tem marsikdo veliko izgubil, o tem sem prepričan, ko sem po skorajda celem letu vendarle uspel prebrati sedmerico knjig o Harryju Potterju.

Pravzaprav sem zelo pozitivno presenečen. Od tipično otroške pripovedi se je skozi sedem knjig po peresu Joanne Rowling stvar razrasla v roman s čudovitim hvalospevom pozabljenim vrednotam. Čeprav jih morda otroci in mladostniki ob branju niso opazili, so se gotovo vtisnili vanje.

Osnovna pripoved sicer govori o čaranju, veščini, o kateri je kot otrok sanjal vsak izmed nas. In verjetno je bilo sprva to tisto, kar je množico ljudi po vsem svetu pognalo k branju. Predstavljam si, da je tudi zato marsikateri vernik boječe vzdignil prst v svarilo pred takimi "štorijami" nevarne kvalitete. Pa je šlo v resnici za povsem drugo poanto. Poanto, ki jo je človek spoznal, ko se je prebil skozi vseh sedem delov Potterjeve sage. Šlo je za resnični hvalospev ljubezni.

Je kdo med vami osupnil? Prav mogoče. Po vsem, kar ste slišali o Harryju Potterju, naj ne bi bila v ospredju čarovnija in človekova skrivnostna in stara želja po moči, temveč ljubezen? Čeprav se zdi neverjetno, je tako. Prek risanja osrednjih treh likov, Harryja ter njunih dveh zvestih prijateljev Rona in Hermione, Rowlingova z neverjetno spretnostjo na plano povleče čisto vse vrednote, pod katere bi se podpisal v vsakem trenutku življenja. Spoštovanje malih, drugačnih, iskanje dobrote, trdnost prijateljstva, ki ga ne moreta zlomiti niti zlo niti smrt, premagovanje zla v sebi in odločanje za dobro bližnjega, pogum, ki se ne ustraši nikakršne žrtve, moč odpuščanja in usmiljenja nad sovraštvom in hudobijo so neverjetne poteze te veličastne sedmerice mladinskih domišljijskih romanov. Upam si trditi, da so se, čeprav se jih bralci morda niso zavedali, vsaj malo oprijele njihovega srca in bodo vsaj malo vplivala tudi na njihova dejanja.

Metafora "čaranja" v tem izzveni kot velikanski poziv slehernemu človeku: vsakdo ima v sebi moč, da dela čudeže. A vsak se mora hkrati odločiti, za kaj jo bo uporabil - za dobro ali slabo. Vsak je v slehernem trenutku življenja postavljen pred to težko odločitev: naj jo uporabim zase ali za druge? Odločitev, ki ji pravimo živeti. Odločitev, ki jo mora sprejeti tudi bralec knjige, ki lahko povsem prezre bistveno sporočilo in se zaplete v postranskosti glede čaranja (to se mi zdi pri otrocih še najbolj verjetno), a s tem ostane tudi prikrajšan za izjemno bogastvo.

Tudi za Harryja te odločitve niso lahke. Nikakor. Kakor vsakogar ga prevzema želja po oblasti, po moči. Z njimi pada v prepire in strahove, v obupe in negotovosti. A v njem je večja stvar, stvar, ki ga pelje naprej, največja "čarovnija", ki je je sposoben človek. Čudež, ki se kot tanka zlata nit  počasi vleče skozi zgodbo in se razgrne v najbistvenejše sporočilo: močnejša od vseh čarovnij, od vseh moči in urokov, je ljubezen. In vse težke in odgovorne stvari, s katerimi se v svojih mnogih doživljajih v boju proti lordu Mrlakensteinu sooči Harry, najtežje stvari nikdar ne izvede s pomočjo čarovnije, temveč s svojim srcem. Ker ni čarovnija njegova največja moč. Njegova največja moč je, da je sposoben usmiljenja, dobrote, pomoči; da je sposoben ljubiti.

In to je največje in najvrednejše sporočilo teh knjig. In nenazadnje sporočilo, ki bi ga moralo za seboj pustiti tudi moje in tvoje življenje.

Komentarji

  1. Ja, se povsem strinjam Marko - moj daleč najljubši del zadnje knjige so Rawsovi spomini in njegov dialog z Dumbledorjem: "After all this time?" - "Always!". In ravno Raws, ki mu človek ne bi pripisal drugega kot sovraštvo in smo ga bralci hitro postavili med izdajalce ...

    Prav to mi je bilo tako všeč v zadnji knjigi - zmaga ljubezen, ne znanje in nadarjenost.

    OdgovoriIzbriši
  2. Ti, Marko, ti - heretik si bil in heretik boš ostal :D Zelo sem vesel tega zapisa, potem ko si nam 'oni' dan na kratko povedal o tej tvoji zkušnji in občutkih ob branju te 'sedmerice' - fajn je med brati podeliti kako zanimivo izkušnjo.

    Kakor pravi Messori, je konec časov, ko je cerkev izdajala dokumente oz. sezname s tem, kar je dovoljeno in tem, kar je za na grmado (licet in anathema sit). Bolj bi bila potrebna avtoriteta - predvsem staršev, ki bi znali (seveda bi morali tudi sami kaj prebrati) otroku določene stvari razložiti, kar seveda pomeni, da bi morali svojim otrokom posvetiti več časa. Še več - če so naš največji zaklad, bi pri njih moralo biti tudi naše srce. Don Boscu so baje 'ukradli srce', mar ne?

    OdgovoriIzbriši
  3. Žiwjo,kaplan Marko! Harryja Potterja sicer ne berem , mi je pa všeč, da pišete o ljubezni na moj rojstni mesec, september, ki je res nekaj posebnega, saj so ga opazili že tudi drugi pesniki. Upam, da vam je v Vipavi lepo! Olga

    OdgovoriIzbriši
  4. Se popolnoma strinjam - z Markotom in Andrejem (razen tisti del o heretiku :)). Knjige so super in čarovnija jih naredi še bolj zanimive. Tu bi morali vskočit starši in se pogovorit s svojimi mulci, kaj je res in kaj ne. In kaj v knjigi je dobro in kaj ne. Sicer pa se po moje vsak malo starejši otrok zaveda tega. Knjigo doživiš tako kot jo hočeš (+ trenutno počutje ;)).

    OdgovoriIzbriši
  5. 'When I'm 80 yers old and sitting in my rocking chair, I'll be reading Harry Potter. And my family will say to me: "After all this time?" And I will say: "Always."' - Alan Rickman

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj