Preskoči na glavno vsebino

Kosilo


»Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!«

Seveda. Kajti še jesti niso utegnili. Toliko je bilo dela. A če človek ne je, potem kmalu več ne more zbrati moči, da bi delo opravil, pa naj ga je še tako veliko, pa naj se še tako mudi. Če človek nima, ne more dati.

Zato je vsak dan treba kosila. Treba se je usesti za mizo in jesti. Jesti hrano, seveda. A še bolj jesti tišino, mir, samoto. Seveda se mi boste začeli smejati. Kako bi lahko človek ob polni mizi ljudi mogel jesti tišino in samoto? Pa bom poskušal najti odgovor: odvisno, kaj z ljudmi počnemo, odvisno, kaj nam ljudje pomenijo.

Saj veste, kosilo je le prispodoba polnjenja, ki ga človek nujno potrebuje. Le da ne polnjenja želodca, ampak polnjenja svoje človeškosti. Kajti lakota človeškosti je strašna stvar in gorje tistemu, ki se izprazni. Z njim se ne da živeti. Zato je treba vsak dan sesti k notranjemu kosilu in jesti, jesti človeškost.

Skupaj? Seveda, skupaj. Kje namreč dobiti človeškost kot le v človeku? Ko sedimo ob njem in se učimo, ko se napajamo z njegovimi svetlobami in sencami, postajamo spet očutljivi. Spet ljudje. Mnogo bolj nam bijejo srca, ker vemo, koliko krvi je potrebno preliti, koliko jo podariti. In komu.

In potem, glej čudo, smo lahko sami pri svojem vsakdanjem kosilu, in vendar postajamo ljudje, in smo vendar skupaj. In vendar črpamo mir, tišino, samoto, četudi smo sami. Ker smo se ob mizi naučili, kaj vse to pomeni. Kdor namreč ne najde miru med ljudmi, ga tudi v samoti ne bo.

Zato, Jezus, nas pošiljaš na dopust na samoten kraj, a ne v samoto. Pošiljaš nas na tisti samotni kraj, kjer sva samo jaz in moj sočlovek, ker sva res to, kar sva. Kjer se zares zagledava, kjer se spoznava. Da bi se drug ob drugem učila, da bi se videla, da bi se vzljubila. Da bi postala spet ČLOVEKA.

Komentarji

  1. Se strinjam. Jezus nas pošilja stran od tistega vsakdanjega, kjer sočloveka ne vidimo, pa še sebe izgubimo. Treba je znati odklopiti. Dandanes pa tega marsikdo ne zna več. Vse hitenje in stremljenje nas le oddaljuje od ljudi in sebe. A na tem mestu bi dopustu dodal nedelje in praznike - tudi na te dni velja tisto navodilo.

    OdgovoriIzbriši
  2. Jezus nas pošlje na samoten kraj, da si nahranimo duhovnih moči in pogledamo sami vase. Ob tem vse hitrejšem tempu življenja se moramo umakniti na samoten kraj, da si napolnimo Baterije Duha.

    OdgovoriIzbriši
  3. Moramo umakniti na samoten kraj, da si napolnimo baterije.

    Mihael

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj