Preskoči na glavno vsebino

Kako Bog piše kartice

Če bi rad kaj povedal človeku, ki ga ne vidim, se usedem za mizo in pišem. Rad bi mu zaželel miru in sreče ob rojstnem dnevu, se pomenil, kako je z njim, mu povedal kaj vzpodbudnega ali se mu potožil o svoji bolečini. Ponavadi pa za tisto klasično pisanje nimam časa. Za take primere je pripravnejši mobilnik. Ali računalnik. Na hitro odtipkam sporočilo in stisnem tipko. In hop, že je pri njem.

Za karkoli se že odločim, na koncu mojega sporočanja je vedno ista stvar: pošiljanje. Kajti bistvo sporočila je, da je poslano. Če ni poslano, ničemur ne koristi. Nikogar ne obogati, nikomur ne pomaga. In – ali sploh obstaja? Če ni poslano, je isto, kot da ga sploh ne bi bilo.

In vemo, kako si vsak od nas želi dobiti pismo, sporočilo, razglednico ... Pomeni, da se je nekdo spomnil na nas, da smo mu dragoceni. Da mu je mar za nas.

Nič drugače ni z življenjem, z ljudmi. Vsak od nas si želi dobiti kako sporočilo, kako pismo. Verjetno je to za koga celo nemogoče, ker se nihče ne spomni nanj. Pa vendar je nekdo, ki piše vsakemu, prav vsakemu človeku, pa četudi gre za najbolj revnega, najbolj osovraženega, najmanj priljubljenega človeka.

Ne veš, kako piše Bog? Ti si njegova kartica! Nate piše, kar želi povedati ljudem tvojega vsakdanjika. In ti greš ... in si poslan.

Poslan, da poveš, kaj je ljubezen, veselje, mir ... da poveš, kaj po tebi pošilja Bog: »Bolnike ozdrávljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hudobne duhove izganjajte« (Mt 10,8).

Lepe kartice so to. Vsak od nas bi si jo želel dobiti. Predvsem zato, ker ni toliko pomembno, kako lepa je slika na kartici, ampak to, kako je napisana. Nihče je ne bi bral, če bi bilo na njej veliko vzvišenih, a praznih besed. To je vedel tudi Bog, zato jo je napisal s krvjo. Svojo krvjo.

Tako torej. Napisan boš kmalu, z blagoslovom dobiš znamko, potem pa ... saj veš: napisana, a neposlana kartica je največja tragedija sveta ...

Komentarji

  1. Tukaj sem, pošlji mene! (Iz 6,8)

    ljudje smo res lepe kartice - vedno je kaj novega napisanega, besede pa namenjene zdaj meni, zdaj tebi... :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Bla, bla , bla

    OdgovoriIzbriši
  3. Zelo lepa misel in zelo lepa ideja ta od kartic. Prav pa je, da se Bogu zahvalimo za kartice, ki nam jih pošilja, kakor je prav, da se zahvalimo vsakomur, ki nam kaj lepega pošlje - to namreč pošiljatelju veliko pomeni, tudi Bogu. Potrudimo se in ne pozabimo na to!

    Tisti pa, ki je napisal bla, bla, bla, naj se predstavi, saj je zelo grdo in nevljudno od njega, da tako odgovarja nekomu, ki se trudi posredovati ljudem lepe misli in sporočila. Če sam v Boga ne verjame, potem je vse to zanj "bla, bla, bla" in torej nima smisla, da komentira na tej strani.

    OdgovoriIzbriši
  4. Marko, hvala za tako bogate besede. Morda jim ne damo toliko teže ampak so pravo povabilo vsakemu kristjanu, da uresniči svoje poslanstvo kot " Božja kartica". Najbolj nagovorljivo se mi zdi: "Ti si njegova kartica! Nate piše, kar želi povedati ljudem tvojega vsakdanjika. In ti greš ... in si poslan."

    OdgovoriIzbriši
  5. Pozdravljen, Marko!
    Hvala za te besede. Uporabila jih bom v prihodnjem župnijskem listu, če smem. Tako so preproste in tako nagovorljive.
    Tudi ob koncu maše smo poslani, da širimo ljubezen, mir ... kar nam je bilo podarjeno.
    Res tako delamo ali smo neodposlana kartica?
    Anica

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n