Drago-ceniti

Na internetu me je zadnje dni potegnila oz. obsedla posebna interakcijska stran, na kateri z namišljenim denarjem kupuješ svoje prijatelje oz. njihove slike. Ko »kupiš« katero od njih, se tej osebi na e-pošto posreduje sporočilo, naj pogleda, koliko je zame vredna.
251 denarijev ... ali ni to tako žalostno? Je sicer več kot 30 srebrnikov, a vseeno ...
Danes se beseda »ceniti« uporablja samo še za hiše, avtomobile ali posestva. Da nekoga drago-cenimo (da nam je torej dragocen), smo bolj ali manj pozabili. Tako pri vseh nas pada občutek ljubljenosti. In prav kmalu se zgodi, da smo tako nizko, da se čutimo nevredne, da čutimo, da si ničesar ne zaslužimo. Tudi življenja ne več.
Škoda nas je. Saj smo vendar vredni več kot veliiiiiiiiko vrabcev. Če pa imajo celo navadni vrabci svojo ceno, jo imamo tudi mi. Vi in nekdo ob vas.
Kdaj ste mu/ji to nazadnje povedali?
In zakaj bi bilo to tako potrebno in pomembno? Samo zato, ker je zavest, da nas ima nekdo rad, najpomembnejša, da izpolnimo to, kar nam Jezus danes kar trikrat ponovi: »Ne bojte se!« Če namreč veš, da te ima nekdo rad, potem v tebi ni strahu; tudi ni neodločnosti, ne lenobe, ne brezbrižnosti. Vse je smiselno, vse na svojem mestu – celo bolečina.
Vse to iz enega samega dejstva: da nekdo celo ve, koliko las ti zdajle raste na glavi.

Komentarji