Preskoči na glavno vsebino

Še eno čakanje ...

Ko vam rečem »čakanje«, večina med vami dolgočasno povesi oči, saj se spomni na tisto mučno preživljanje časa v vrsti pred rdečim semaforjem, pred blagajno v trgovini ali na železniški postaji.

Čakanje, da, vse preveč ga je v našem življenju. In spet čakanje. Čakanje nate, Gospod?

Naj bo torej ta naš advent takšne vrste čakanje?

Lahko je. Lahko čakamo, da ga bo čimprej konec, da bomo že odrajžali ta »veseli december« in da se spet vrnemo v stare tirnice. Toda kaj pusti v nas tako čakanje? Samo olajšanje, da končno spet lahko pohodim plin in oddrvim po novih kilometrih neopaženih lepot.

Je torej potrebno čakati drugače? Da. Toda kako?

Tako kakor nam svetuje Jezus. Kako? V strahu pred tem, da nas pohodi smrt? V negotovosti, ker nimamo pojma, kdaj bo prišel ta dan? Ne. Pač pa v »aktivnem« čakanju.

Čakajoči v tem »položaju« ne drži križem rok. Ne vda se v usodo. Tisti, ki tako čaka, dela, rase, gradi svoje življenje; si prizadeva, upa … in hkrati nikdar ne pozabi, da vsega tega ne dela za minljive zemeljske šotore, ampak za nekaj trajnega. Če pa dela tako, potem kmalu odpadejo skrbi, ki nimajo zveze z večnim.

Ko ne bomo obteženi s tem, kaj moramo pojesti, kako biti oblečeni, kakšen avto vozimo in kako debelo denarnico imamo, ko si bomo prizadevali za pomembnejše, bistvene stvari, takrat bomo lahko opazili, ali se bliža potop. Oči bomo imeli na tem, kar je za naše življenje res vredno: na ljudeh okoli nas in na odnosih z njimi. Takrat bomo vedeli, kaj je potrebno popraviti na ladji, da preživi potop – kaj je potrebno popraviti v svojem življenju, da bo vzdržalo stiske in težave do tistega … pomembnega dne.

Samo majhen namig: ko čakamo v vrsti pred semaforjem, poglejmo tudi na drevesa ob poti, na sončni vzhod, na človeka. Ne samo dejansko. Tudi v našem življenju poglejmo kdaj stvari, ki so nam ob poti. Morda nam želijo povedati kaj posebnega …

Oznake:

Komentarji

  1. Orka3. 12. 07, 00:09

    Aktivno čakanje - čakanje na avtobus in poslušanje ptičjega petja;
    trenutek, ko vadijo tenorji in premišljevanje o nedeljski misli z Markovega bloga;
    vožnja iz kraja v kraj in prebiranje jagod rožnega venca;
    čakanje ... oprezanje ... pripravljenost ... potrpljenje ... skrb ... tesnoba ... vznemirjenje ... Čakanje z zaupanjem ... z vero ...

    Marko, lepo te je brati :)

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej
Objavite komentar
Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Svoboda je ljubiti svoje meje

Svet bo spet moral najti Boga. Ali pa ga ne bo več. Sveta, mislim. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,4-5) Kajti ko govorimo o zmešanem svetu brez morale in vrednot, o svetu, v katerem je mogoče resnično vse mogoče, moramo začeti pri dejstvu, da smo si tak svet želeli , namreč svet brez omejitev, v katerem je lahko vse tako, kot si želimo, kjer ni nič prepovedano – in zato tudi nič več sveto in lepo. Svet neizmerne svobode, brez meja in prepovedi. Zato smo se za to odrekli Bogu, torej nekomu, ki je nad vsemi, nekomu, ki postavlja meje in s tem ustvarja red, ki nekatere stvari označi za nedotakljive in nemogoče. In tak svet zdaj res imamo, svet, v katerem si človek predstavlja, da je bog. In je v njem vse narobe. Ker je porušen temeljni red: » Jaz sem trta, vi mladike.« (Jn 15,5)  Meje so namreč v človeka položene zato, ker ga definirajo . Pomagajo mu spoznati, kdo je in kaj mora (in m
1 komentar
Preberite več

Zavetnik poslušanja in zvestobe

Kar koli delate, delajte iz srca kakor Gospodu in ne kakor ljudem. (Kol 3,23)  Pridni Jožef, ki nas z oltarja gleda s tako vsakdanjo sekiro in žago, potnega čela in hoče brez besed povedati neko pomembno stvar: da je Božji otrok »tesarjev sin« (Mt 13,55). Da je torej njegovo delo napravilo Božjega sina. Da ga je njegovo pridno delo spravilo v mizarsko delavnico. Da ga zato lahko naše zvesto in požrtvovalno delo spravi v naše cerkve, v naše kuhinje, v naše pisarne in tovarne, ker je vse naše delo pravzaprav ustvarjanje Boga v našem svetu.  Ne glede na to, ali smo duhovnik ali tesar, kuharica ali smetar, naše delo »ustvarja« Boga.   In ko se tega zavedamo, potem moramo razumeti, kako nekaj pomembnega je delati – in kako nekaj pomembnega je delati pošteno, zavzeto, marljivo in z veseljem tisto, k čemur smo bili poklicani po svojih sposobnostih . Ker je to nič manj kot nekaj, kar temu svetu dolgujemo, namreč dobro opraviti svojo nalogo. » Če je človek poklican za pometača ulic, naj pomet
Objavite komentar
Preberite več

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j
Objavite komentar
Preberite več