Preskoči na glavno vsebino

O, Modrost ...

O, Modrost, ki si izšla iz ust Najvišjega in segaš od kraja do kraja ter krepko
in blago vse urejaš; pridi in uči nas pota razumnosti.

Ne spomnim se, da bi kdaj izrazito hrepenel po modrosti. Zdelo se mi je pač, da je modrost nekaj starinskega in predvsem ... razumarskega. Prav zato je nisem maral preveč. Pustil sem modrost, da je tam, kjer je, sam pa sem se raje oklepal stvari, ki so mi bile blizu. Verjetno bi mi pri tem zapisu mnogi, ki so me že tedaj poznali, znali oporekati, češ: »Kako da nisi bil razumarski, če pa si dobival same petke?« Drugi bi se samo nasmehnili in si v mislih prebudili vse tiste besede, ki so tako ali drugače označevale »piflarja«. Ne eni ne drugi niso imeli prav. Pa tudi jaz ne.
Sedaj pravzaprav spoznavam, da modrost ni neka miselna sposobnost, ampak da je to gledanje na življenje. In odločanje v njem. Zato je bilo pravzaprav vse, kar sem srkal v tistih in tudi sedanjih letih, pravzaprav graditev modrosti ... drugače rečeno, svojega razmišljanja v sedanjem trenutku in pogleda na ta svet.
Če gledam tako, potem je tale današnja misel božične devetdnevnice bolj na mestu, kot se mi zdi sicer. Ker se nikakor nimam za modrega, sem pa modrosti vsekakor potreben. Bolj kot si mislim.
Modrost ... iz ust Najvišjega ... prav je, da ti odpreš te svete dneve, ki jih pričakujem. Vse na miren in neboleč način urejaš v tem mojem življenju. No, neboleč ... kdaj je težko sprejeti vse tvoje zahteve ... in vse poti, ki so drugačne od mojih predstav ... Pa se vendar ne motiš. Zato tvoji mehki ureditveni akti. Akti, ki ne delijo, ampak združujejo. Ki segajo od kraja do kraja, brez meja.
Težko bi si mogel dopovedati, da nekdo tako slaboten more prinesti v moje življenje tisto modrost, ki mi manjka predvsem v odločitvah z mojimi ljudmi. Pa je verjetno modrost ubrala pravo pot. Ravno zato, ker ni kaj razumeti v tem. Verjetno je zato o modrosti tako težko govoriti, da je že kar težko brati tele vrstice, ker je ni mogoče ne opisati ne razumeti. Modrost je možno samo ... živeti. Ubirati prave korake. Verjetno je to ta ... razumnost. In če to pomeni biti majhen ...

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n