Zaradi upanja

Kaj so videli tiste davne noči pastirji na poljanah malega mesteca?

Dve ubogi duši, ki nista imeli kje prespati. In skrb in jok. Tesnobo v srcu, njim tako znano. Zaskrbljenost nad prihodnostjo in uklonjen hrbet. In noč, temno noč. Eno daljših, tako dolgih ...

Samo to?

Ne, videli so tudi zvezde. Potem angelske prikazni, razsvetljeno noč in neke besede o detecu. Potem nasmehe na obrazih, opranih strahu. In Mater ... in očeta ... in malo, najmanjše dete na svetu.

Samo to?

Ne. Ne samo to. Našli so Besedo, ki so jo od nekdaj nosili v srcih. Našli so luč, da bi videli domov. In so našli ... upanje.

Ni potrebno, da močno napenjamo misli. Vsak od nas vidi, kar so tiste noči videli pastirji. Tesnobo in skrb in jok in težka bremena ... in noč. V svojem, v tolikih drugih življenjih. Kar so videli tiste noči pastirji, najmanjši med najmanjšimi, zaničevani in ničvredni ljudje. Tudi mi smo v tej noči. V noči, ki je drugačna ... od tiste noči dalje.

V naših nočeh prihaja Nekdo, ki nam želi biti blizu. Ne, človek ne potrebuje mehkih besed in lepih pogledov. Človek potrebuje nekoga, ki je z njim, nekoga, ki z njim hodi, ki z njim pada in z njim vstaja. Ki je z njim v največji bedi in najlepšem dnevu. Ki je z njim kot velik Bog ... in kot majhno, najmanjše dete.

To dete je tu, pri tebi. Tako majhno, da pride v najmanjše srce. Da gre to pot – to noč – s teboj. Kamorkoli že pojdeš. V srečno ali razbito družino, med tiste, ki se trudijo, ali med odvisnike od alkohola in droge, med tiste vesele in radostne ljudi ali med tiste na tla poteptane in pobite, na robu življenja, na dnu najglobljih depresij in travm. Tudi v smrt. Tudi tja. Povsod. Samo, da bo s teboj?

Zakaj? Zakaj med vse te ljudi, na vse te poti, če ne zaradi upanja?

Komentarji