Jezus prihaja danes


»Ko te kdo prosi za pomoč, naj bo tvoj prvi odgovor ›da‹ – razen če imaš zares tehten razlog, da rečeš ›ne‹.« (Primož Strajnar) 

Prilika o poslednji sodbi je bila namenjena krščanski skupnosti, ki je zelo intenzivno pričakovala Jezusov odrešilni drugi prihod, ki bo vse postavil na svoje mesto, ovce na desnico, kozle na levico. Bili so prepričani, da se bo ta zgodil dokaj hitro po Jezusovem odhodu v nebo – in da bo seveda ta veličasten, morda spektakularen, da bo ta Kralj prišel, kakor se spodobi kralju, z veliko močjo in slavo, rešit svoje učence. 

A tega ni in ni bilo. In mislim si, da so zato mnogi med prvimi kristjani menili, ali da je Jezus pozabil na svojo obljubo ali pa da se je o njej preprosto zlagal. Zato je nastala ta Matejeva prilika. V njej je želel povedati, da Jezusov prihod ne odlaša in ne zamuja, temveč da se dogaja že danes. In to na zelo drugačen način. 

To krščansko pričakovanje je Matej iz neke nedorečene prihodnosti torej prestavil v sedanjost, v zelo konkretne, morda celo banalne vsakdanje dogodke. Jezus prihaja v naše življenje vsakič, ko nas pride kdo prosit pomoči. Kadar je pred nami nekdo, ki nas potrebuje, ki prosi hrane, pijače, obleke, strehe, bližine. 

V njem se uresničuje Jezusov drugi prihod, tako Matej. Kar nam mora dati misliti. Če Jezus prihaja na svet, da bi ga rešil, potem je ta njegov prihod v človeku, potrebnem pomoči, točno to, naša rešitev. To, da je nekdo nag, lačen, žejen, bolan ali ujetnik, mi pravzaprav samo pomaga, da ga lažje opazim, da razumem, da on želi stopiti v moje življenje in ga s tem rešiti, ne pa uničiti. Tudi če nas moti, tudi če nas sesuva zaradi svojih prošenj. Ker Odrešenik prihaja k nam v »teh mojih najmanjših« bratih. Da bi nam pomagal, ko mu pomagamo. Ker je prav v tem naše odrešenje: da opazimo človeka ob sebi in mu damo svoj prostor, svojo vrednost. Ko pustimo ljubezni in dobroti zmagati v boju z našim egoizmom, takrat pustimo tudi Bogu prebivati v našem življenju. 

Krščansko dobrodelnost in ljubezen moramo zato enkrat začeti prav razumeti. Tega ne delamo zato, da bi nekoč dobili nagrado, da bi šli »tistega dne« k ovcam na desno stran. To delamo zato, ker je to edina možnost, da živimo človeka vredno življenje. Ker ne morem živeti svojega življenja sam. Ne morem ga rešiti, odrešen moram biti. S strani nekoga drugega, ki mora stopiti v naše življenje. 

Razumeti moramo torej, da to delamo, ker je naše življenje zaprto, lačno, žejno, bolno, nago, dokler ne pustimo drugih do sebe. Ne bomo »blagoslovljeni mojega Očeta«, dokler jim ne bomo sposobni dati prostora v našem življenju, odločanju, načrtovanju, posedovanju. 

Odrešenik prihaja danes. Odprimo mu vrata, ko pride in potrka.

(misel na praznik Kristusa Kralja, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Charles Baudelaire: Tujec

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad