Alternativa »fake« svetu

Morda bi realnost našega časa najbolje opisali kar s popularno angleško izposojenko »fake« [fejk], kar po slovensko pomeni nekaj lažnega, ponarejenega, hlinjenega, nekaj torej, kar posnema resničnost, a je v sebi globoka laž. Nekaj, kar naredi človeka slepega, da verjame tistemu, kar vidi, četudi ni resnično. Kajti preko »fake« podob ljudi na spletu, »fake« novic in »fake« obljub smo bolj kot resnici začeli verjeti lažem, ker je postala laž lepša in lažja od resničnosti; ker je takšna, kot si je želimo. Resničnost pa ni. 

Sebičnost 

Iz tega »fake« fenomena izhaja toliko naših grozot v nas in v naših odnosih. »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo‹, vaš greh ostane.« (Jn 9,41) Ker ljubimo neresnično podobo sveta, drugih in samega sebe, tako težko živimo z resničnim. Se temu, kar je realno, torej grešno, nepopolno in potemtakem povsem nesprejemljivo za naš »fake« popolni svet, vedno bolj odpovedujemo. Prav iz tega nesprejemanja izvira naša uničujoča sebičnost. 

Ker je tako, da sebičnost seveda ne nastane zato, ker ima nekdo sebe rad, ampak nasprotno, ker želi nekdo tisto, kar mu manjka, izsiliti od drugega. Druge uničuje, uporablja in izkorišča za to, da bi izkusil sebe kot ljubezni vrednega. Beri: kot popolnega. Zato se slepi in se dela »fake«: ker ni sprejel sebe takšnega, kot je, ker ima v sebi rane, ki jih ne uspe zaceliti in iz njih deluje, notranjo negotovost prekriva s tem, da se kaže kot boljši od drugih. 

Ljubezen do sebe 

Za našo vero in za naše dobre odnose je zato kot odgovor na naš »fake« svet, ki nas peha v še globlji individualizem, ključno to, da razvijemo primeren odnos do sebe, se pravi ljubezen do sebe. Ta ni sebičnost, temveč nekaj popolnoma drugega. Imeti sebe rad pomeni to, da samega sebe sprejmemo takega, kot smo, v svojem dobrem in slabem, preprosto zato, ker nas ima take Bog rad. Ne zaradi naših zaslug, ampak ker se je tako odločil. 

Kajti sleporojeni iz evangelija je začel videti šele tedaj, ko se je začel zavedati lastne vrednosti in dragocenosti v svoji resničnosti. Ko je razumel, da je tak, kot je, nepopoln pač, vendarle vreden Božjega dotika, vreden ozdravljenja. Zato se naučiti ljubiti sebe pomeni naučiti se ljubiti realnost. To pomeni tudi spregledati. Ker potem sebi ne nalagamo stvari, ki jih ne moremo narediti, pa bi koristile naši podobi. In ker to potem pomeni vztrajati pri stvareh, ki so nam svete, tudi če to škodi naši podobi. Ko je prišlo do razdora med Jezusovimi nasprotniki in zagovorniki, je slepi o njem rekel: »Prerok je.« (Jn 4,17) 

Ljubiti samega sebe pomeni bolj kot vsemu drugemu verjeti Bogu, ki ljubi mojo realnost. »Verujem, Gospod.« (Jn 4,38) In to je tisto, kar nas v njej odrešuje. Samo če samega sebe sprejmem, bom pustil tudi drugim, da me ljubijo. Bom pustil Bogu, da me odreši.

(misel na 4. postno nedeljo, leto A)