Slišati zvezdo


Nova zvezda na nebu pomeni gledati svoje življenje drugače. Nova zvezda pomeni drugačno orientacijo, pomeni drugačno videnje sveta, vse se obrne, nova zvezda zamaje dosedanje prepričanje, poruši enoznačnosti, vrže življenje s tečajev in ga postavi na novo. In kdor želi hoditi prav, jo mora ubogati. Ji mora slediti. Sicer se na svoji poti izgubi.

Zdi se mi, da je ta v življenja modrih z Vzhoda bolj kakor s pojavom na nebu posegla z glasom, s klicem, da ji je treba slediti, da je na svetu nov kralj, ki bo vodil ljudi na drugačen način. »Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklônit.« (Mt 2,2) Zato so modri pravzaprav prvi Jezusovi učenci, in poklical jih je na natanko tak način, kakor danes kliče nas. V srcu, ko nas nagiba v določeno smer. Ne nujno tisto, ki se zdi prava nam. 

Zato so modri naši prvi vzorniki v veri. Modri so namreč ljudje, ki so prisluhnili klicu Boga znotraj sebe. In so razumeli, da je ta glas tisto, kar vodi njihovo življenje po pravi poti, ne glede na to, kaj jim pravi okolica, kaj porečejo Herod in prebivalci Jeruzalema, oni hodijo po napotkih zvezde – in tudi najdejo, kar so iskali. 

Slišati zvezdo je torej pomembno, ne toliko videti jo. Slišati zvezdo. Torej poslušati glas v svojih prsih. Tam se dogajajo res pomembni klici, v našem srcu, tam nas Bog pokliče, da se mu gremo poklonit, to pomeni, da sledimo in ubogamo njegova navodila, kaj je treba v določenem trenutku storiti. Nič in nihče drug ne bo mogel bolje povedati, kaj je v nekem trenutku prav storiti, nobena pisana zapoved, navodilo, recept, noben, še tako izveden strokovnjak, samo glas v prsih. Zvezda, ki se prikaže vedno, kadar želimo najti pravo pot. Slediti Ljubezni, Dobremu, Pravičnemu, Svetemu. 

Vse, kar je treba, je samo slediti tej zvezdi, temu Božjemu glasu, ki se ne moti nikoli. »Zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete.« (Mt 2,9)

(misel na praznik Gospodovega razglašenja 2026)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Mazilil me je

Slika
Vsako jutro se pred vsemi ostalimi opravili z vikarjem dobiva pri molitvi brevirja in duhovnem branju, tako da počasi, poglavje za poglavjem, poleg molitve naglas prebereva še kako dobro knjigo. Že iz najzgodnejših let mojega poklica mi je bilo dano razumeti, da je to izredno pomembna, menda temeljna stvar za duhovništvo, čeprav jo imamo ljudje za nekaj, kar se zlahka izpusti oz. preloži. Tudi sam imam kdaj, ko sem sam doma, takšno skušnjavo. Kajti ničkoliko stvari je zjutraj bolj nujnih, h katerim se bolj mudi, bi kdo rekel, tisti čas v župnišču namreč tudi velikokrat zvoni telefon. Pa ga takrat pustiva zvoniti, ker je ta čas pomemben, ključen, preden začneva s svojim delom. Ta čas namreč v naju ustvari nekaj odločilnega.  Dostojanstvo  Ta čas naju mazili , se pravi posveti in pošlje delat, kar je treba narediti. Tako kot je Jezusa, ki se je tudi v soboto po svoji navadi mudil v shodnici in tam bral Sveto pismo: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali,« (Lk 4...
Preberite več