Blagoslov, učlovečenje Boga danes


»Marija pa je vse te besede ohranila in premišljevala v svojem srcu.« (Lk 2,19) Tako je Luka opisal držo, s katero je Marija sprejela vse to lepo božično dogajanje, angele, obiskujoče pastirje, poklon modrih, čudežne dogodke v temni noči, vse te lepe stvari torej, ki so dokazovale, da je to, da se je Bog naselil med nami, resnica in ne neka pobožna pravljica. Od svoje maternice je poslušala bitje srca svojega Sina in to jo je naučilo za vse življenje odkrivati utripanje Boga v njenem življenju. Zato je pomembno ohraniti ta spomin, ker bodo seveda nastopili tudi časi, ko bo Boga-med-nami težko videti, ko ga pred herodi in ostalimi podobnimi preganjalci lepega in dobrega ne bo moč čutiti. Ko bomo celo resno podvomili vanj in v njegovo prisotnost. 

Kako torej ohraniti Boga-med-nami v svoji zavesti vse čase svojega življenja? 

Na dan novega leta nam Božja beseda ponudi čisto konkreten odgovor, ko veliko govori o blagoslovu. »Tako blagoslavljajte Izraelove sinove; recíte jim: Gospod naj te blagosloví in te váruje.« (4 Mz 23-24) Kajti ravno to je način, s katerim bitje Novorojenega Odrešenika prenesemo v svoj vsakdan. Spomin na njegovo učlovečenje lahko med seboj ohranimo tako, da drug drugega blagoslavljamo. Mož ženo, žena svojega moža, dekle svojega dragega, fant svojo ljubljeno, starši, predvsem očetje, svoje otroke, pa tudi otroci svoje starše. Pokrižajmo drug drugega velikokrat!

Zelo pomembno je to, blagoslavljati ljudi, spominjati druge in samega sebe, da je Bog-med-nami resnično med nami, da pazi na nas, da skrbi za nas, da nas vodi, da hodi skupaj z nami v dobrem in v slabem, da smo ga tako rekoč sami poklicali medse, ga učlovečili v naš svet, ko smo si želeli njegovega blagoslova. In ga nad nekom izrekli. 

Blagoslavljati, vsak dan in vedno znova in vsakogar, pomeni postavljati v ta svet, velikokrat od greha okrušen, ranjen, zlomljen in strt, trdnost in nežnost Božje besede. Ta bo vse postavila v red in prinesla mir. 

Blagoslovljeno, Bogu izročeno novo leto vam želim!

(misel ob novem letu 2026)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Mazilil me je

Slika
Vsako jutro se pred vsemi ostalimi opravili z vikarjem dobiva pri molitvi brevirja in duhovnem branju, tako da počasi, poglavje za poglavjem, poleg molitve naglas prebereva še kako dobro knjigo. Že iz najzgodnejših let mojega poklica mi je bilo dano razumeti, da je to izredno pomembna, menda temeljna stvar za duhovništvo, čeprav jo imamo ljudje za nekaj, kar se zlahka izpusti oz. preloži. Tudi sam imam kdaj, ko sem sam doma, takšno skušnjavo. Kajti ničkoliko stvari je zjutraj bolj nujnih, h katerim se bolj mudi, bi kdo rekel, tisti čas v župnišču namreč tudi velikokrat zvoni telefon. Pa ga takrat pustiva zvoniti, ker je ta čas pomemben, ključen, preden začneva s svojim delom. Ta čas namreč v naju ustvari nekaj odločilnega.  Dostojanstvo  Ta čas naju mazili , se pravi posveti in pošlje delat, kar je treba narediti. Tako kot je Jezusa, ki se je tudi v soboto po svoji navadi mudil v shodnici in tam bral Sveto pismo: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali,« (Lk 4...
Preberite več