Najvišji zakon

»Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« (Jn 8,4-5) 

»Kaj pa ti praviš?« ga vprašajo pismouki in farizeji. On pa ne reče, kaj je treba storiti. Ne ukaže. Ne zapove, to in to morate storiti. Najprej zato ne, ker je bil njihov namen napačen, niso ga vpraševali za mnenje, za to, da bi lahko dokazali, da govori proti postavi, so mu postavili to vprašanje: »To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga lahko tožili.« (Jn 8,6) On pa je kljub temu hotel postaviti najvišji zakon v življenje teh ljudi. To, kar so vsi njegovi spraševalci, obtoževalci neke grešnice – in namesto nje bi lahko tam stal kateri koli od njih – že vedeli. Vedeli so, kaj je treba narediti, vedeli so, kaj je prav in kaj je narobe, saj so imeli vsi v sebi že zapisano postavo življenja, moralni zakon v njihovi vesti, ki jim je govoril, kaj je v dani situaciji treba narediti. 

Zakaj ga ti možje niso hoteli poslušati? Ker so bili v zadregi? Ker niso vedeli, kaj je treba narediti, ali tisto, kar je prav, ali tisto, kar piše, da je prav? V resnici smo si to dilemo ustvarili kar sami. Ker nam je vsem kristalno jasno, da se glasek vesti v nas ne more motiti, saj vendar gre za Božji glas. Je pa res, da se tako velikokrat zgodi, da tisto, kar pravi ta glasek, tako pogosto pride navzkriž s situacijami, v katerih se znajdemo. 

Težjo pot predstavlja. Ne samo zato, ker je zaradi njega treba razmišljati, tehtati, se spraševati, se mučiti z resnico in pravičnostjo. Morda bi zaradi tega, ker bi ravnali po svoji vesti, tudi padli v nemilost pri komu. Morda bi se komu zamerili, morda bi zaradi te odločitve utrpeli škodo, morda bi zaradi tega celo trpeli, morda umrli. S polno malho skrbi tako utišamo ta glasek, da bi namesto tega, kar je prav, naredili tisto, kar nam bolj koristi. To je tudi težava farizejev in pismoukov. To je težava tudi našega sveta. »Zlo zmaguje, ker dobri ljudje molčijo.« 

Ljudje namesto svoji vesti težke odločitve zato radi prepuščamo komu drugemu, da torej sprejmemo in brezkompromisno ubogamo ukaz nadrejenega. Radi si ustvarimo voditelje, na katere prelagamo svojo odgovornost. Tudi v Cerkvi. Ne upiramo se, ker bi nekdo naredil nekaj slabega, temveč ker je nekdo rekel, naj protestiramo. In delamo nekaj, kar nam je ukazano, tudi če nekaj v naših prsih ostro protestira proti temu. In v tem je težava. 

»Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« (Jn 8,7) Ko Jezus postavi glas vesti za najvišji zakon človekovega (tudi družbenega) življenja, s tem pokaže na to, da za to, da bi izpolnili Božjo postavo, ni treba poslušati ne Mojzesa ne Jezusa. Da je Njegov zakon že v nas. In da je edina težava našega sveta to, da smo se začeli bolj bati ljudi kot Boga.

(misel ob 5. postni nedelji, leto C)