Boriti se proti obupu


»V srčiki noči, ko se zdi tema zmagovita, se naznanja njen poraz.« (K. Gržan) 

Vedno znova nas mora pretresti dejstvo, da se velika noč začne v grobu. Se pravi v temi, v nesmislu, na dnu človeškega bitja. Tam, kjer bi bilo povsem naravno obupati. In ravno tam, kjer nikoli nismo hoteli biti, ravno tam se pojavi nekaj, kar temu kljubuje. Nekdo. Znamenja nekega življenja: lepo pospravljen prtič, počasi odviti povoji. Sijoča oblačila v temi grobnice, svit jutra na vratih noči. Tek med mrliči. 

To je zgodba velike noči: Peter, ki »je odšel domov in se čudil temu, kar se je zgodilo.« (Lk 24,12) Prav Peter, ki je na svoje oči videl, kako nekaj usodno slabega je naredil. In ravno to se je spremenilo. Oziroma ne, je od vedno bilo nekaj drugega kot to, kar se je videlo. 

Zato je velika noč zelo pomembna zgodba za situacijo našega časa in sveta, v kateri se prestrašeni počutimo kakor v ulici brez izhoda. Zgodba, ki jo obnavljamo vsako leto, ne zato, da bi govorili o preteklosti, temveč da bi bolje razumeli sedanjost, se pravi, da bi nanjo uprli drugačen pogled, da bi se spomnili, česar se je vselej bistveno spomniti, posebno pa tedaj, ko se nas loteva obup: »Spomnite se, kako vam je Jezus govóril, ko je bil še v Galileji: ›Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti mora križan in tretji dan vstati.‹« (Lk 24,6-7) Da namreč Življenje zmaguje tudi v tem trenutku zgodovine, tudi danes, ko je videti, da smo sredi zime. Da namreč Ljubezen zmaguje tudi v velikem zlu. Tudi danes, tudi v meni. 

Na to novico velikonočnega jutra se seveda da odzvati na dva načina. »Apostolom so se te besede zdele blebetanje in jim niso verjeli. Peter pa je vstal in stekel h grobu.« (Lk 24,11-12) In ta drobni »pa« je za veliko noč ključna stvar. Ker ta pomeni, da se to kljubovanje Življenja sredi smrti ne dogaja samo v Jezusovem, temveč tudi v našem grobu, v naši neveri, v našem zlu, v našem obupu. Da se tudi v nas nekaj upira situaciji, v kateri smo. Da ne želimo biti tam, v grobu, v smrti, v nesmislu, ker tja kakor Kristus tudi sami ne spadamo: »Kaj iščete živega med mrtvimi?« (Lk 24,5) 

Biti velikonočni kristjan torej pomeni želeti si, da ne bi bili v grobu, v sovraštvu, v grehu, v nesmislu, tudi če smo tam. Verjeti temu našemu upiranju v svojih prsih, ki kaže, da smo Kristusovi, da pripadamo Vstalemu, Zmagovalcu nad grehom in smrtjo, in se zatorej odločiti, da se bomo do zadnjega borili proti obupu, ki se v tem času tako silovito polašča naših življenj. Tudi če je videti drugače, Življenje, Kristus zmaguje tudi v tem trenutku. Aleluja! 

Pustimo Mu zrasti v sebi!

(misel na veliko noč 2025)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Iskati večje dobro

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad