Boriti se proti obupu


»V srčiki noči, ko se zdi tema zmagovita, se naznanja njen poraz.« (K. Gržan) 

Vedno znova nas mora pretresti dejstvo, da se velika noč začne v grobu. Se pravi v temi, v nesmislu, na dnu človeškega bitja. Tam, kjer bi bilo povsem naravno obupati. In ravno tam, kjer nikoli nismo hoteli biti, ravno tam se pojavi nekaj, kar temu kljubuje. Nekdo. Znamenja nekega življenja: lepo pospravljen prtič, počasi odviti povoji. Sijoča oblačila v temi grobnice, svit jutra na vratih noči. Tek med mrliči. 

To je zgodba velike noči: Peter, ki »je odšel domov in se čudil temu, kar se je zgodilo.« (Lk 24,12) Prav Peter, ki je na svoje oči videl, kako nekaj usodno slabega je naredil. In ravno to se je spremenilo. Oziroma ne, je od vedno bilo nekaj drugega kot to, kar se je videlo. 

Zato je velika noč zelo pomembna zgodba za situacijo našega časa in sveta, v kateri se prestrašeni počutimo kakor v ulici brez izhoda. Zgodba, ki jo obnavljamo vsako leto, ne zato, da bi govorili o preteklosti, temveč da bi bolje razumeli sedanjost, se pravi, da bi nanjo uprli drugačen pogled, da bi se spomnili, česar se je vselej bistveno spomniti, posebno pa tedaj, ko se nas loteva obup: »Spomnite se, kako vam je Jezus govóril, ko je bil še v Galileji: ›Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti mora križan in tretji dan vstati.‹« (Lk 24,6-7) Da namreč Življenje zmaguje tudi v tem trenutku zgodovine, tudi danes, ko je videti, da smo sredi zime. Da namreč Ljubezen zmaguje tudi v velikem zlu. Tudi danes, tudi v meni. 

Na to novico velikonočnega jutra se seveda da odzvati na dva načina. »Apostolom so se te besede zdele blebetanje in jim niso verjeli. Peter pa je vstal in stekel h grobu.« (Lk 24,11-12) In ta drobni »pa« je za veliko noč ključna stvar. Ker ta pomeni, da se to kljubovanje Življenja sredi smrti ne dogaja samo v Jezusovem, temveč tudi v našem grobu, v naši neveri, v našem zlu, v našem obupu. Da se tudi v nas nekaj upira situaciji, v kateri smo. Da ne želimo biti tam, v grobu, v smrti, v nesmislu, ker tja kakor Kristus tudi sami ne spadamo: »Kaj iščete živega med mrtvimi?« (Lk 24,5) 

Biti velikonočni kristjan torej pomeni želeti si, da ne bi bili v grobu, v sovraštvu, v grehu, v nesmislu, tudi če smo tam. Verjeti temu našemu upiranju v svojih prsih, ki kaže, da smo Kristusovi, da pripadamo Vstalemu, Zmagovalcu nad grehom in smrtjo, in se zatorej odločiti, da se bomo do zadnjega borili proti obupu, ki se v tem času tako silovito polašča naših življenj. Tudi če je videti drugače, Življenje, Kristus zmaguje tudi v tem trenutku. Aleluja! 

Pustimo Mu zrasti v sebi!

(misel na veliko noč 2025)

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Slika
Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

Slika
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Preberite več

Iskati večje dobro

Slika
Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe...
Preberite več