Besede za srce

Morda kdo od vas ne ve, da je bilo življenje velikega skladatelja J.S. Bacha precej bolj razburkano in negotovo, kot se to kaže v njegovi mirni, ritmično dosledni glasbi. Če se osredotočimo samo na to, kar je zgodovinsko znano, povejmo, da je v svojem življenju izgubil najprej hčerko, potem tri sinove in nato še ženo. Ponovno se je poročil in v drugem zakonu izgubil še četvero hčera in tri sinove. Ducat članov svoje družine, torej. Mnogo raziskovalcev njegovega življenja se še danes sprašuje, kako je zmogel prenesti vse te izgube, zakaj ni preprosto končal svojega življenja, zakaj je še naprej pisal, zakaj še naprej skladal čudovito glasbo.  Mogoče je razlog njegove vztrajnosti v življenju prav droben napis, ki ga je dodal koncu vsake skladbe, tri črke, SDG, ali »Soli Deo Gloria« (»Vsa čast Bogu!«), kar pomeni ta kratica. In morda je ravno zato njegova glasba takšna, da lahko med njo molimo, ker je bilo očitno vse njegovo delo, tudi skladanje ena sama molitev, debata z njim in sprejema

Za začetek katehetskega in pastoralnega leta nam evangelij ponudi izzivalen predlog: naučiti se pravil dobre komunikacije . Ta je temelj skupnosti, ki nam jo zapoveduje Jezus. In čeprav se pogovarjamo vsak dan, to še ne pomeni, da se znamo tudi dobro pogovarjati – da je med nami veliko razhajanj, govori o nasprotnem. Dober pogovor namreč koristi obema, ki se pogovarjata, tak pa sprejema, vključuje, seznanja, poučuje, pa tudi ohranja stik in tako ozdravlja ljudi najhujše bolezni, ki jo lahko dobimo, bolezni osamljenosti . Bolezni, v kateri ne slišimo in nismo slišani.  Nesposobnost komuniciranja  Taka je bolezen, ki jo nosi gluhonemi iz evangeljske zgodbe, saj je tak človek dvojno prizadet: ne more slišati, kar pomeni, da ne razume drugih, pa tudi govoriti ne more, kar pomeni, da tudi njega nihče ne sliši. Ali ga nihče ne razume, kar je podobno. Prinese jo torej nesposobnost komuniciranja. Ta pa je bolj kot s telesnimi hibami povezana z zaprtostjo pred drugimi, bodisi zaradi strahu pr

»Tisti čas so se okrog njega zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je z neumitimi rokami.« (Mr 7,1-2) To jih je seveda zmotilo. Na splošno nas stvari, ki jih drugi ljudje delajo, pa jih sami ne razumemo ali niso po našem okusu, zelo motijo in jih težko prenašamo. Tudi sam sem se zalotil, da hočem drugim ljudem velikokrat vsiliti svoj način življenja, svoje poglede, svoje ravnanje, misleč, da jim bom s tem predal pravi način življenja. A za kaj gre pravzaprav pri tem?  Perfekcionizem  Če smo pošteni, želimo s tem obsojanjem drugih in hvaljenjem lastnega načina drugim dokazati, da smo popolni , nasproti njim, ki to niso, in za to smo pripravljeni našteti tudi vse napake, ki se kažejo v njihovem načinu. To pa človek počne tedaj, kadar samega sebe – paradoksalno – ne dojema kot nekaj vrednega. Iskanje popolnosti (beri: perfekcionizem) je vedno potrebno takrat, kadar se v sebi čutimo negotove gled