Besede za srce

» Ali hočete tudi vi oditi? « (Jn 6,67)  Še vedno v sebi nosim bolečino, da nisem mogel na pogreb dragega prijatelja. Ni šlo. Imel sem že organiziran polet na prepotrebni dopust. Tehtal sem že, da bi ga odpovedal, da bi le bil na pogrebu, kar bi pomenilo, da bi potem spet kot lani bolj ali manj nespočit nadaljeval s svojim delom. A sem se tedaj spomnil, da mi je prav isti prijatelj nekoč zabičal, da je dopust nekaj, kar je moja dolžnost, ne samo pravica. In sem ga poslušal. In čeprav še zdaj boli, vem, da sem ravnal prav.  Na neki točki življenja se ljudje prav lahko razidemo, kar ni nič tragičnega. Vsak hodi skozi življenje svojo pot. In lepo je, če smo lahko drug z drugim, krasno, če si pomagamo hoditi, če nekaj časa delimo isto pot z vsem, kar ta prinaša, vendar to ne sme pomeniti, da moramo pristajati na kompromise za vsako ceno. Srečanja so lepa stvar, dokler so nekaj svobodnega , takrat so tudi izraz Božjega: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano o

» Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. « (Jn 6,53) Evangelist Janez danes obračunava z vprašanjem, zakaj je evharistija za človeka nekaj tako zelo pomembnega. Jesti, vemo vsi, je za telo ključna stvar, za preživetje, brez kruha, brez hrane ne gre. Jesti »meso Sina človekovega« pa je ključna stvar za preživetje duha .  Imeti življenje v sebi, biti zares živ , torej duhovno živ, namreč ni toliko stvar energije in moči, ki jo izžarevamo, ali volje, s katero se spopadamo z življenjem, temveč to pomeni imeti v sebi več življenja kakor smrti , boriti se, verjeti, vztrajati, povejmo drugače, hoteti živeti , tudi ko je smrt, torej obup, razočaranje nad ljudmi in seboj, malodušje, pesimizem in kar je vsemu temu podobnega, enostavnejša izbira.  In v tem času, ki kipi od telesnega življenja, duhovno življenje hira. To nam mora dati misliti, da torej blagostanje še ni pogoj za dobro življenje duha, da imeti vse, kar družba danes občuduje, še ni razl

Marija, ki je »vstala in hitro šla v gore« (Lk 1,39) k Elizabeti, je podoba žene, ki ve, kaj v življenju zares šteje , kaj je zares pomembno – namreč priti v nebesa . In to, da noseča žena hiti na obisk k svoji sorodnici, za katero je od angela slišala, da se ji je zgodilo nekaj tako zelo lepega, da je tudi ona v starosti zanosila, da je s tem končano njeno dolgo mukotrpno čakanje, je nekaj tako plemenito lepega, kot so samo nebesa: da se nek človek veseli sreče drugega človeka! Da nek človek drugemu človeku privošči veselje, se ga celo sam veseli! Kako nekaj velikega je to! In kako nekaj redkega … In vendar nič drugega niso nebesa, stanje, v katerem tudi mi postanemo srečni kakor »blagoslovljena med ženami« (Lk 1,42).  S tem žal imamo težavo. Ko drugi pridejo do razloga za veselje, nas pogosto razjeda nevoščljivost, zavist, ljubosumje, in težko je razumeti, zakaj točno je tako. Kakor da bi s tem, da drugi nekaj dobijo, sami to izgubili … In čeprav vemo, da smo tudi sami obdarovani,

On je Kruh. To je stvar, ki jo želi Jezus dopovedati svojim poslušalcem: »Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre.« (Jn 6,49-50) Nič drugega nas ne bo nasitilo, nič drugega rešilo iz našega ubogega življenja kot le On , kot samo odnos z Njim. Tudi če si mislimo, da lahko to storimo sami, ne moremo, On nas mora nasititi . Od svojih rešitev bomo vedno odhajali lačni, od Njega pa ne.  To, da ga jemo , pa ne pomeni nič drugega, kakor to, da z Jezusom ostanemo v stiku , da On postane del našega življenja; torej da skupaj z Njim živimo, da z Njim sodelujemo pri svojih razmišljanjih in odločitvah, da ga v svojih načrtih upoštevamo, da se z njim tudi kregamo, če je treba, da se mu upiramo in se z Njim borimo, skratka, da mu tako pustimo spreminjati naše življenje, kakor ga spreminja vsak iskren in pošten odnos.  Brez odnosa z Njim gre naše življenje v napačno smer.  Je pa res, da se človek ne pusti zlahka spreminjati,