Preskoči na glavno vsebino

Ljudje smo, dokler smo skupnost


Zadnje Jezusove besede v evangeliju po Mateju, tiste o oznanjanju in krščevanju, morda bolj kot o tem, kaj Jezus želi, da se po njegovem odhodu zgodi z drugimi, govorijo o nas, njegovih učencih. Ko nas namreč pošilja oznanjat in krščevat ljudi, jim govoriti o Bogu, jim kazati Boga, to dela predvsem zato, ker ve, da je to najboljši način, da učenci res ostanejo iskalci. 

Oznanilo namreč še bolj kot tiste, ki jih poslušajo, spreminja oznanjevalce. Da se torej pustijo učiti. Da se sprašujejo, koliko res živijo to, o čemer govorijo. Da se jim ob tem, ko bi morali blagosloviti nekoga, ki ga sovražijo, zatakne slina v goltancu. In jih tako počasi spreminja v svojo lastno podobo! Podobo Boga, po kateri smo bili ustvarjeni. 

In naš Bog je skupnost, Sveta Trojica: »Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!« (Mt 28,19-20) O svetih odnosih gre naše oznanilo, če povemo drugače. Ker smo resnično podoba Boga, takrat oznanjamo, takrat krščujemo, kadar smo prava podoba človeka

To pa smo takrat, kadar svoje življenje živimo v dinamiki Svete Trojice: jaz, ki sem ljubljen; nekdo, ki mi pomaga; nekdo, ki mu hočem pomagati. Ker nismo sami, nikoli: »In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20) Vedno sta tu vsaj še dva, skupnost, jaz, nekdo, ki me potrebuje, nekdo, ki ga potrebujem. Z njo smo res to, kar smo. 

In živeti to je tudi najboljše, najbolj pristno oznanilo.

(misel ob nedelji Svete Trojice, leto B)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Iskati večje dobro

Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Domovini

O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila – vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, ostrmi pred tem čudom Božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo r

Smrtonosna polarizacija

Napetosti, ki jih dan za dnem čutimo v svojem življenju, po mojem mnenju niso nekaj naključnega. Četudi ne živimo v Ukrajini ali Rusiji, v Gazi ali Izraelu, nas je dnevna politika namenoma pripeljala na bojno polje. Tudi mi bijemo to bitko, čeprav nimamo nič z njo. Tudi mi se moramo odločiti, za koga in proti komu bomo, zavzeti neko stran in se proti nasprotni boriti.  Dober teren za razdelitev  Svet nas sili k razdelitvi. Svet nas sili k iskanju nasprotnika, z vzbujanjem (negativnih) čustev nas silijo k temu, kakor da je treba vedno imeti nekega nasprotnika, kakor da ne moremo ljudje različnih mnenj preprosto samo sobivati. »Beelzebúl ga je obsédel in s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove.« (Mr 3,22)  Zaradi hitre komunikacije se prehitro identificiramo s poenostavljenimi stališči enega ali drugega pola. Ti običajno zgledajo takole: mi smo »ta dobri«, kdor se nam upira ali se pa z nami ne strinja, pa spada k tistim, ki zlo povzročajo. In onih je malo, nas pa veliko. Vsi algor