Preskoči na glavno vsebino

Duh je sedanjost


"Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne bi prenesli.« (Jn 16,12) 

Veliko stvari ne razumem. Najbolj pa to, da nekatere dobronamerne besede povzročijo veliko škodo in da nekatera slaba dejanja obrodijo dobre sadove. Pa sem si mislil, da kot toliko star človek že nekaj razumem, da že nekaj znam, da se mi o čem že ni treba več pogovarjati, se učiti, poslušati, pa se izkaže za ravno nasprotno. »Še veliko vam imam povedati,« pravi Jezus, »še veliko se morate naučiti, še veliko slišati.« Tudi tisto, česar ne piše v Svetem pismu, kar napiše življenje, ker je tudi to Božja beseda. Božja beseda, ki ji rečemo sedanjost. 

A tega se ne da na hitro. So namreč stvari, ki se jih ne da naučiti brez dolgih ovinkov, brez mnogih padcev, brez veliko časa. So stvari, ki jih še ne razumemo. In sprejeti to dejstvo, postati dovzeten za spodbude, kritike, vprašanja, napake, razočaranja in druga podobna spoznanja današnjega dne, pustiti, da nas preoblikujejo in spremenijo, pomeni pustiti se učiti Duhu resnice. Sprejemati. 

Sveti Duh je namreč milost sedanjosti: njegovo delo v nas se dogaja, ko sprejemamo stanje, v katerem smo, kar pomeni, da zapuščamo preteklost in se ne obremenjujemo s prihodnostjo. On nosi tisto, kar še moramo postati. On uči tisto, česar se še moramo naučiti. On govori tisto, kar še moramo slišati. Danes. »Ko pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico.« (Jn 16,13) Iti v resnico pomeni danes odgovoriti njegovim navdihom. Biti danes to, kar moram biti. Jutri bom imel drugo nalogo. Včeraj sem imel drugo. Ne eno ne drugo ni resnica. 

»Če imaš v sebi globoko zaupanje, da si varen v Božjem naročju, ne pa v svoji volji, lažje sprejemaš to, kar ti življenje prinese. To se ne zgodi od danes na jutri, ampak pade na vse tisto, kar je bilo prej. Če ne bi jaz že prej živela tako, kot sem, če ne bi prej gojila tega upanja in zaupanja … ne bi zdaj. Zato pa je tako pomembno, da vsak trenutek živimo polno in pristno, da bo v nas nekaj živega. Ker ko pridejo hude reči – če se takrat zavedamo, da je življenje veliko večje, se lahko skozi to bolečino zasvetlika svetloba. Takrat poleg bolečine doživljamo, živimo, upamo še marsikaj. In to nas dviguje.« (Manca Košir) 

Duh namreč daje življenje, komur in čemur hoče. Vedno pa v službi našega življenja in odrešenja.
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.
8 komentarjev
Preberite več

Iskati večje dobro

Gotovo vam je prišlo na uho, da je kot del misijonskega dogajanja na Rakovniku prišel v goste (v cerkev!) tudi Magnifico. In morda ste tudi videli, kako »lep« odziv je to poželo pri množici »kristjanov«: toliko obsodb in toliko izlitega gneva nanj, kako da si to upa, da si s tem dela reklamo in še veliko grše stvari, ki jih od kristjana ne bi pričakovali. Kot da bi sam satan stopil na cerkvena vrata. Ali pa bi njega morda lepše sprejeli …  Obsojanje  Ob tem dogodku je Gregor Čušin zapisal: »Bolj kot razburjanje v smislu: "Kaj nam pa lahko on pove o Bogu?!" je na mestu vprašanje: "Kaj mu lahko o Bogu povemo mi?!" S svojimi komentarji, ki jih prebiram pod deljenimi objavami, smo mu (žal) povedali že kar precej.«  Da smo kristjani tako zelo veliki strokovnjaki v obsojanju, imamo čisto banalen razlog: imamo zapovedi . Teh pa nismo razumeli kot pomoč, usmeritev, kako postati dober človek, temveč kot neke vrste ocenjevalnik , s katerim naj bi razumeli, kdo naj bi bil dobe
Objavite komentar
Preberite več

Kako dobro spati

In vstal je, zapretil vetru in rekel morju: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. (Mr 4,39)  Viharji so težke stvari. Tisti, ki se dogajajo zunaj, posebno pa tisti, ki se dogajajo znotraj nas. Življenje je tako, da nas slejkoprej kaj vrže iz tira. Skrbi in bremen, se zdi, pa je dandanes vedno več, tako da se zdi, kakor da življenja ne obvladamo več, kakor da je to nekaj, česar se moramo bati. Znaka za to sta velika živčnost in napetost med ljudmi.  Stresna reakcija se v nas sproži nezavedno in je odgovor na situacije, dogodke ali ljudi, ki jih doživljamo kot ogrožajoče , pri čemer se lahko sproži zaradi resničnih groženj (npr. kamenje, ki ima pasti pred nas) ali pa zaradi namišljenih situacij oz. skrbi, ki si jih povzročamo sami (npr. strah zaradi prihodnosti, skrb za otroke, premlevanje preteklih dogodkov). Pojavljanje stresne reakcije v obeh primerih lahko pojasnimo s tem, da naše telo ne loči med namišljenimi in realno ogrožajočimi skrbmi.  In razmiš
Objavite komentar
Preberite več

Domovini

O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!« Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila – vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, ostrmi pred tem čudom Božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo r
3 komentarji
Preberite več

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.
Objavite komentar
Preberite več