Besede za srce

»Učitelj pravi: Kje je moj prostor, kjer bi jedel velikonočno jagnje s svojimi učenci?« (Mr 14,14)  Učitelj išče prostor za »velikonočno jagnje«, tako imenujejo učenci to sveto večerjo, ki jo obhajamo še danes. Velikonočno jagnje, ki so ga Izraelci vsako leto prvi dan opresnikov klali v spomin na tisto čudežno noč, ko so v Egiptu pomrli vsi prvorojenci, razen tisti, ki so imeli podboje vrat pomazane z njegovo krvjo, Jagnjetovo krvjo. Bila je znamenje, da so v hiši tisti, ki pripadajo Bogu. To jih je rešilo smrti in suženjstva.  To jagnje, pove evangelist, je postal Jezus sam: »To je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge.« (Mr 14,24) Njegova kri od tedaj rešuje smrti tiste, ki se pomažejo z njo, ki s tem postanejo Njegovi , prav tako kot so se pomazali Izraelci, da so ostali živi. Tisti, ki so Njegovi, v Njegovi ljubezni ne umrejo nikoli. Tisti, ki imajo z njim isto telo, isto kri.  In je odtlej vsak dan velika noč. Ker je enkrat na leto premalo pomazati se z Njegovo krvjo, čas in ži

Zadnje Jezusove besede v evangeliju po Mateju, tiste o oznanjanju in krščevanju, morda bolj kot o tem, kaj Jezus želi, da se po njegovem odhodu zgodi z drugimi, govorijo o nas , njegovih učencih. Ko nas namreč pošilja oznanjat in krščevat ljudi, jim govoriti o Bogu, jim kazati Boga, to dela predvsem zato, ker ve, da je to najboljši način, da učenci res ostanejo iskalci.  Oznanilo namreč še bolj kot tiste, ki jih poslušajo, spreminja oznanjevalce. Da se torej pustijo učiti. Da se sprašujejo, koliko res živijo to, o čemer govorijo. Da se jim ob tem, ko bi morali blagosloviti nekoga, ki ga sovražijo, zatakne slina v goltancu. In jih tako počasi spreminja v svojo lastno podobo! Podobo Boga, po kateri smo bili ustvarjeni.  In naš Bog je skupnost, Sveta Trojica: »Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal!« (Mt 28,19-20) O svetih odnosih gre naše oznanilo, če povemo drugače. Ker smo resnično podoba Boga, takrat oznanjamo, tak

"Še veliko vam imam povedati, a zdaj tega ne bi prenesli.« (Jn 16,12)  Veliko stvari ne razumem. Najbolj pa to, da nekatere dobronamerne besede povzročijo veliko škodo in da nekatera slaba dejanja obrodijo dobre sadove. Pa sem si mislil, da kot toliko star človek že nekaj razumem, da že nekaj znam, da se mi o čem že ni treba več pogovarjati, se učiti, poslušati, pa se izkaže za ravno nasprotno. »Še veliko vam imam povedati,« pravi Jezus, »še veliko se morate naučiti, še veliko slišati.« Tudi tisto, česar ne piše v Svetem pismu, kar napiše življenje, ker je tudi to Božja beseda. Božja beseda, ki ji rečemo sedanjost .  A tega se ne da na hitro. So namreč stvari, ki se jih ne da naučiti brez dolgih ovinkov, brez mnogih padcev, brez veliko časa. So stvari, ki jih še ne razumemo. In sprejeti to dejstvo, postati dovzeten za spodbude, kritike, vprašanja, napake, razočaranja in druga podobna spoznanja današnjega dne, pustiti, da nas preoblikujejo in spremenijo, pomeni pustiti se učiti Duh