En sam boj med življenjem in smrtjo, to je človekovo bivanje na svetu. Boj, v katerem je človek večkrat poražen, zlomljen, uničen, boj, v katerem le redko zmaguje, tako velikokrat zmaguje smrt, greh, obup, razočaranje, človekova slabotnost je kriva za to. Vendar je to hkrati isti boj, v katerem prav preko človekove krhkosti zmaguje Bog, to je novica velikonočnega jutra. »Kjer se je namreč pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost.« (Rim 5,20)
Ker namreč Bog noče človekove smrti, ampak da se spreobrne in živi (prim. Ezk 33,11), je položil v njegovo smrt Kristusa: željo, da bi rad živel, tudi če je umrl (Jn 11,25). To je ta luč v temi, ljubezen v zapuščenosti, upanje v breznu obupa, ki živi večno. In odtlej vemo: proti Božji ljubezni nihče nima možnosti. Najsi ga pokopljemo v še tako globok grob, naj se mu skrijemo še tako daleč, bo Bog vedno našel pot iz njega, Njegova ljubezen bo vse premagala, tudi najtežje in največje kamne na grobovih, tudi največje grehe in napake, s katerimi smo mislili, da smo ga dokončno uničili. Njegove ljubezni ne moremo premagati, ne moremo je uničiti, z ničimer.
To je sporočilo današnjega jutra, v katerem učenci drug za drugim odkrivajo čudne neskladnosti: da je živo nekaj, kar je v nas umrlo, in da je mrtvo tisto, kar je še do nedavnega kraljevalo nad nami. Odprt grob in okrvavljeni povoji in zložen prtič pričajo o tem.
Nenavadno in nelogično, ampak tako je. Ko namreč vem, da sem grešnik, ko na sebi čutim krivdo svojih napak, ko v kesanju in obžalovanju jokam na grobu svojega greha, si vendar želim usmiljenja, si želim ljubezni, da bi me še vedno imel kdo rad, tudi če se zavedam, da si tega ne zaslužim. In v ravno tem občutju se prebuja naša človečnost, saj smo prav v zavesti svojega greha sposobni razumeti in sprejemati druge ljudi kot grešnike. Odpustiti. Sprejeti. Dati novo priložnost.
In tako človekova smrt pravzaprav postane novo življenje. Ko si želimo Boga, ko si želimo odnosa.
Vendar pa novo življenje ne zrase v zraku. Na kraju greha in poraza je apostol »videl povôje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi,« (Jn 20,6) Greh in poraz bosta ostala del naše zgodovine. Zato novo življenje seveda ni pozaba naših težkih prigod, temveč za vedno dejaven spomin, kako nas je Bog s svojo ljubeznijo in usmiljenjem rešil iz njih ter nam dal novo priložnost, rešeni smo, to je tisto, kar spreminja naše življenje, to je naša velika noč, ljubezen, ki je zrasla sredi greha. Zato se rase edinole tako, da se v svoji smrti odloči, da boš veroval v Kristusa, ki ga nobena stvar ne more ubiti. Drugače povedano, reči vsemu navkljub: »Rad bi živel!«
Vstali Kristus naj vam daje vere, da je v Njem to vedno mogoče! Aleluja!
(velika noč 2023)
Komentarji
Objavite komentar