Preskoči na glavno vsebino

Imeti rad svojo realnost


Tistega večera je bila skupnost raztreščena, napetost je visela med njimi, zaradi vsega, kar je tedaj tlelo v njih, razočaranje, negotovost, sumničavost, skrb. In bi bilo najbolje iz te mučnosti uteči, se skriti, zbežati, kakor je Iškarijot. Jezus pa »je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan.« (Jn 13,4-5) 

Sredi vsega težkega in negotovega se je zableščala Jezusova ljubezen, ki se skriva v teh malih, med seboj povezanih dejanjih, gestah, ki hočejo nekaj povedati, ljubezen, ki je vedno odločitev, ne čustvo, odločitev, da bo imel svoje učence rad, ne glede na to, kakšni so, izdajalci, zatajevalci, strahopetci, nezvesti prijatelji, da bo imel rad to svojo realnost umazanih nog, kakršna koli že je. In to je bila njegova odločitev: da bo v tej težki uri naredil, kar pač lahko – in je vzel platno in vodo ter umival in brisal. Da se ne bo pritoževal, da ne bo izbiral druge, boljše skupnosti, drugega, bolj primernega trenutka, ker je ta trenutek in ta skupnost tisto, kar »mu je Oče dal«, da bo ostal tam, sredi nje. Da jo bo sprejel v zavesti, da mora biti tam in prav tam nekaj narediti. Ker je ta skupnost, ker je ta realnost umazanih nog, prav to in nič drugega, njegov prostor velike noči – trenutka, ko se nekdo sredi svoje realnosti odloči, da bo ljubil do konca in kljub vsemu. 

To je evharistija. 

Ta silna stvar je vse preobrazila in posvetila, odločitev, da bo to realnost Jezus sprejel in jo poljubil kot nekaj svojega, da jo bo s tem umil in očistil, da jo bo tako naredil za svoj dom, ta njegova odločitev je vse to mučno vzdušje spremenila v sveto dejanje, ki so si ga učenci tako močno zapomnili, da ga vse odtlej ponavljamo še danes. »To delajte v moj spomin.« (1 Kor 11,24) 

Še danes. »Razumete, kaj sem vam storil?« (Jn 13,12) Tudi ta nocojšnja evharistija ni nič drugega kakor trenutek, ko Jezus sprejme našo realnost in se odloči prebivati v njej, jo umiti in posvetiti. Da bi nekaj razumeli: »Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge.« (Jn 13,14) Da je to tudi prostor naše velike noči, naša realnost, ker se evharistija vrši sredi umazanih nog, tako, da imaš rad človeka, kakršen je, da imaš rad življenje, kakršno je, da imaš rad sebe, kakršen si, z vsemi grehi in napakami. Da je evharistija preprosto živeti, kar pomeni življenje sprejeti in v njem ljubiti. Samo to. Narediti, kar lahko, pa četudi temu ni videti smisla. Zadnja večerja je dokaz, da je v tem največji smisel našega življenja.

(misel na veliki četrtek)

Komentarji

  1. Hvala za ta pogleiz evangelia direkt na moj vsakdan. Blagoslovljen velikonocni vikend

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j