Imeti rad svojo realnost

Tistega večera je bila skupnost raztreščena, napetost je visela med njimi, zaradi vsega, kar je tedaj tlelo v njih, razočaranje, negotovost, sumničavost, skrb. In bi bilo najbolje iz te mučnosti uteči, se skriti, zbežati, kakor je Iškarijot. Jezus pa »je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom, s katerim je bil opasan.« (Jn 13,4-5) 

Sredi vsega težkega in negotovega se je zableščala Jezusova ljubezen, ki se skriva v teh malih, med seboj povezanih dejanjih, gestah, ki hočejo nekaj povedati, ljubezen, ki je vedno odločitev, ne čustvo, odločitev, da bo imel svoje učence rad, ne glede na to, kakšni so, izdajalci, zatajevalci, strahopetci, nezvesti prijatelji, da bo imel rad to svojo realnost umazanih nog, kakršna koli že je. In to je bila njegova odločitev: da bo v tej težki uri naredil, kar pač lahko – in je vzel platno in vodo ter umival in brisal. Da se ne bo pritoževal, da ne bo izbiral druge, boljše skupnosti, drugega, bolj primernega trenutka, ker je ta trenutek in ta skupnost tisto, kar »mu je Oče dal«, da bo ostal tam, sredi nje. Da jo bo sprejel v zavesti, da mora biti tam in prav tam nekaj narediti. Ker je ta skupnost, ker je ta realnost umazanih nog, prav to in nič drugega, njegov prostor velike noči – trenutka, ko se nekdo sredi svoje realnosti odloči, da bo ljubil do konca in kljub vsemu. 

To je evharistija. 

Ta silna stvar je vse preobrazila in posvetila, odločitev, da bo to realnost Jezus sprejel in jo poljubil kot nekaj svojega, da jo bo s tem umil in očistil, da jo bo tako naredil za svoj dom, ta njegova odločitev je vse to mučno vzdušje spremenila v sveto dejanje, ki so si ga učenci tako močno zapomnili, da ga vse odtlej ponavljamo še danes. »To delajte v moj spomin.« (1 Kor 11,24) 

Še danes. »Razumete, kaj sem vam storil?« (Jn 13,12) Tudi ta nocojšnja evharistija ni nič drugega kakor trenutek, ko Jezus sprejme našo realnost in se odloči prebivati v njej, jo umiti in posvetiti. Da bi nekaj razumeli: »Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge.« (Jn 13,14) Da je to tudi prostor naše velike noči, naša realnost, ker se evharistija vrši sredi umazanih nog, tako, da imaš rad človeka, kakršen je, da imaš rad življenje, kakršno je, da imaš rad sebe, kakršen si, z vsemi grehi in napakami. Da je evharistija preprosto živeti, kar pomeni življenje sprejeti in v njem ljubiti. Samo to. Narediti, kar lahko, pa četudi temu ni videti smisla. Zadnja večerja je dokaz, da je v tem največji smisel našega življenja.

(misel na veliki četrtek)