Videl sem in pričujem

Janez ga ni poznal, vsaj ne kot Mesija, kot odrešenika, če je že bil njegov bratranec. Da je lahko izjavil: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta,« in »Zato sem prišel in krščujem z vodo, da se on razodéne Izraelu« (Jn 1,29.31), je moral zato prebresti marsikatero oviro, ki nam jo sicer postavlja zunanjost. Je moral prodreti pod površje banalnega in lažnivega, ciničnega, manipulativnega, ki tako hitro razrase v našem svetu. Je moral na svet pogledati z Božjimi očmi, samo tako se namreč opazi odrešenje, zrno izmed mnogih plev. »Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.« (1 Sam 16,7)

Instant rešitve

Ni ga lahko spoznati. Janezova ugotovitev se je morala izklesati v dolgih urah premišljevanja in tehtanja, v razločevanju dobrega in zlega, predvsem pa v potrpežljivem čakanju. Za vse to pa danes nimamo časa, preprosto smo prezaposleni. Iz službe pridemo utrujeni in takrat nimamo energije za razmišljanje. In nam tako pridejo najbolj prav hitre, poceni, instant rešitve, ki nam jih je ponudil svet in njegovi oglaševalci, mediji. Rešitve, ki so vedno vezane na čustva.

Nagovarjajo namreč samo naša čustva, ustvarjajo evforijo, ustvarjajo občutek sreče, ustvarjajo jezo in bes, tako zelo, da smo se tega navadili kot najbolj relevantnega, tako so nas naučili odločati se po svojih čustvih. Lani npr. so bili največja težava človeštva spomeniki nedokazano rasističnim osebnostim iz zgodovine. Kar vsepovprek se jih je v navalu besa obsojalo in rušilo. O tem danes nihče več ne govori, nikogar več ne motijo. Letos pa draginja. Varčevati je treba s plinom in elektriko, tako da se zmrzuje na delovnih mestih, nihče pa se o tem, ali je to res tako velika težava, ne sprašuje, ko se v zrak spusti milijone evrov z ognjemeti.

Odločitve, ne občutki

Kdor dobro pogleda, opazi, da je ravnanje po čustvih tisto, ki nas je privedlo v situacijo, v kateri živimo, v to nervozno, s šikaniranjem prepredeno družbo, kajti s čustvi se da izvrstno manipulirati in voditi ljudi, kamor hočeš. Čustva so izredno slab svetovalec. Živeti bi morali po svojih odločitvah, ne občutkih, zvesti temu, v kar verjamemo in kar nam je pomembno, ne pa služiti temu, kar nas trenutno navdaja. Banalno in brezglavo je življenje, v katerem se nimamo možnosti ustaviti in pomisliti, pretehtati, razumsko pretresti stvari, se vsaj s kom pogovoriti o dogodkih našega vsakdana, da jih postavimo v prave okvirje, brezglavo in izgubljeno.

Zato je pričevanje Janeza Krstnika, ki je »videl« in potem »pričeval« poziv, naj si glede pomembnih stvareh vzamemo čas za premislek. Ko se čustva ohladijo, bomo znali povleči pravo potezo. Čas opazi in prepozna tako lažnika kot odrešenika.

(misel ob 2. navadni nedelji, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Preberite več

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1) Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar. Razpadanje Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Preberite več

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije) V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?« Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Preberite več

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Preberite več

Velikonočni ogenj

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje, nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov. Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čimprej

Preberite več

Besede za srce

Preišči ta spletni dnevnik