Preskoči na glavno vsebino

Posvečena nepopolnost


On se je spustil
. Ne samo iz Galileje do Jordana, iz zelenja v puščavo, s gričkov v depresijo, tudi iz Božjega v človeško se je spustil. In zato ve, kaj pomeni biti človek, temeljito je to izkusil, vse, kar je v tem, »biti človek« lepega in težkega. Razume. Bog razume, kako dobro in prijetno je to vedeti, On je hotel najti naše naročje, da bi razumel, da bi popolnoma razumel, zakaj smo taki, kakršni smo, zakaj delamo, kar delamo, kaj nam je težko in česa ne zmoremo. In da bi nam potem dal, česar ta uboga, revna, močno pomanjkljiva človeškost pri Jordanu, na dnu sveta in življenja, potrebuje. 

Občutek razumevanja 

»Tisti čas je prišel Jezus iz Galileje k Jórdanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti.« (Mt 3,13) Menda je tudi Jezus sam odkril, da tam pri Jordanu, na dnu dežele, potrebuje razumevanja, recimo temu »občutek čistosti« pred drugim, zato krst, zato umivanje, hotel se je pustiti biti nekomu všeč, hotel je pustiti, da ga nekdo sprejme, takega, kot je, tako pomembno je namreč spoznanje, da si pri nekom sprejet in dobrodošel v vsej svoji resnici, tudi nevšečni. 

Kajti krst ni samo oblivanje z vodo, ne, krst je to, da se nekomu nekaj »odpre«, nebesa, če je mogoče, da mu da občutek sreče, krst je, ko se nekdo »spusti« k človeku, kakor Božji Duh, da mu pokaže svojo solidarnost, krst je, ko nekdo naglas izgovori besede, brez katerih ne moremo živeti: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 3,17) Tako naglas, da jih sliši in se jih zave. 

Posvečevati 

S krstom, s tem trojnim dejanjem – odpiranjem, spuščanjem, pohvalo – naša uboga človeška nepopolnost postane posvečena, nekaj svetega torej, in s tem pridobi občutek vrednosti in smiselnosti. Da, tako nekaj velikega je bil tisti bežen dogodek našega življenja, da, nekaj tako velikega naredimo vsakič, ko koga krstimo. Kajti Jezus se ne daje krstiti samo svojemu Očetu, tudi navadnemu človeku Janezu, tudi njemu, »kajti spodobi se nama, da tako izpólniva vso pravičnost.« (Mt 3,15) 

Kajti v tem je naša »pravičnost«, delati to drug z drugim, krščevati, če rečem drugače, posvečevati to našo ubogo nepopolnost, ki je ni mogoče drugače posvetiti, kakor jo je Oče iz nebes. Tako, da drugemu dajemo občutek sreče v sprejetosti, tako da drug drugemu izražamo bližino, tako da drug drugega pohvalimo. Nikdar se ne bomo dovolj zavedali pomena pohvale, občudovanja drug drugega. To dela našo človeškost sveto, tudi če se utaplja v grehih in napakah. To jo umiva in jo dela za prostor, v katerem se na svetu spet dogajajo lepe stvari. 

Povejmo drug drugemu, naglas in pri tem mislimo čisto resno: ti si moj ljubljeni sin, moja hči, moja žena, moj mož, moj oče, moja mama …

(misel ob prazniku Jezusovega krsta, leto A)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej