Preskoči na glavno vsebino

Vas bo spomnil vsega


Nekaj, kar se ne sme nikoli več ponoviti. Tako so naši prednamci govorili, ko se je končala velika vojna. To so govorili tudi nam, ko smo o njej poslušali pri urah zgodovine, ker je najbolj neumno ljudstvo, ki se iz zgodovine ni naučilo ničesar, ki se ničesar ne spominja, zato prazniki, zato proslave, zato so nam pred vhodom v Auschwitz potihem šepetali: »Nikoli več. Nikoli več!« 

Pozabljivost 

In je vendar vojna spet tu, na našem pragu, tretja vojna, ki nam je zelo blizu, če že ne na naših tleh, odkar traja moje kratko življenje, da onih, ki so daleč proč, pozabljene od oči javnosti, sploh ne omenjamo, kdo še ve za Jemen in Sirijo, kdo za Venezuelo, in tudi ta ukrajinska zgodba bo žal počasi postala nekaj vsakdanjega. In kje je tisti »nikoli več«? 

Ljudje pozabljamo, veliko in popolnoma in tudi pomembne stvari, ne samo banalnosti, ne, pomembne stvari pozabljamo, kakor je tista o »nikoli več«, kakor je tista, ki so nas jo učili starši, da je treba vsem ljudem pomagati, vsem, brez razlike, kakor je tista, da se ljudi ne ubija in pika. Brez usodnih »ampak«, ki jih je v našem življenju iz dneva v dan več, ki smo jih – kakor da so odrešeniki naše neupravičene užaljenosti – kot trojanske konje spustili v svoje srce, tiste presnete »ampak«, ki so nam spremenili razumevanje, kaj pomeni »ljubiti« in kaj ne, človekove želje in kdaj tudi zamere so včasih tako močne, da zlahka zamenjamo sovraštvo za ljubezen. In zaslepljeni drvimo v pogubo. 

Prebujevalec 

Ljudje zato nujno potrebujemo nekoga, ki nas spominja, ki nas dreza in zbada in prebuja v stvari, ki so jasne in nedvoumne, ki jih poznamo od nekdaj, pravi spomin je naša resnična identiteta, in ta je ljubezen med mano in Bogom: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede.« (Jn 14,23-24) 

Njega je obljubil Jezus, zato mu rečemo »Odrešenik«, »Mesija«, za razliko od političnih mesij ne obljublja udobja, prikimavanja našim kapricam, ampak tistega, kar je resnično potrebno, »Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (Jn 14,26) Vzdrževal bo odnos, vez med Bogom in med menoj, ki obstaja, dokler se držim Njegove besede, za vsako ceno bo poskušal obdržati ta odnos, zato nas bo tudi zbadal in utrujal, če bo potrebno, ker je to življenje in nič drugega, ker živim, dokler sem v stiku z Bogom in pečatom, ki ga je pustil v mojem srcu, z mojim nepopustljivim moralnim zakonom, ki me vedno znova sili v ljubezen. 

Ljubezen je naša edina prava identiteta.

(misel ob 6. velikonočni nedelji, leto C)

Komentarji

  1. 👍 Marija ti nam pomagaj! Ti si zmagovalka, v nebesa vzeta in z Bogom ter nami. Ti nas vodi, vidiš da sami enostavno ne zmoremo.

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Spomladansko pospravljanje

Marsikdaj se spovedi izogibamo tako, da rečemo, da vedno povemo iste grehe in da je zato k spovedi nepotrebno iti. Toda to bi bilo najslabše, kar bi storili, ker je jasno, da se, čeprav pospravljanja nihče ne mara, tega vendarle lotimo, da se ne bi v svojih bivališčih utopili v smeteh, prahu in ostali odvečnosti. Vedno je to treba narediti, ker človek ne začne delati slabega, dokler se tega slabega pri samem sebi, v svojem templju, tako ne navadi, da mu postane normalno . Takrat se začne težava.  In Judom je postalo nekaj normalnega, da so bili v templju, na najsvetejšem kraju njihove dežele, prodajalci volov, ovc in golobov ter menjalci denarja , seveda zaradi praktičnosti, pa vendar, tam so bile vsakodnevno stvari, ki tja, na kraj molitve , daritve, zaveze, ne spadajo, in jim je bilo to nekaj običajnega – sicer ne bi tako začudeno vprašali Jezusa, ki se mu je to zdelo nadvse ostudno: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« (Jn 2,18)  »On pa je govóril o templju svojega te

Vrata, vratca, vrtec, roža

Nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z doslej tako uveljavljenim letnim redom, šola, verouk, skupine, kakor daljno obzorje je vse pred menoj, za hribom pa … tam so morda oblaki, morda nevihta, vihar, potres, ki cepi skale, morda kakor tih šepet lahno šumljanje … Res, saj je tako v vsakem času, vedno je bilo tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.  Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja.

Ko Gospod stopi v kaos

»Kako se bo to zgodilo?« (Lk 1,34)  Nemogoče se nam zdi, da bi znotraj tega kaosa, ki danes vlada v svetu, v tej zlobi ljudi in družbe, celo Cerkve še bilo mogoče kaj popraviti, brezupno zgleda, nerešljivo. In navadili smo se, da se takrat, ko je neka stvar preveč pokvarjena, te ne splača več popravljati, da jo je bolje zavreči in kupiti novo.  Toda »pri Bogu ni nič nemogoče.« (Lk 1,37)  Bog ne obupa. Z neko vsakič novo ponudbo se splazi v človeštvo, nad katerim so že vsi obupali, poišče v njem košček dobrega in svetega, vedno je v njem, Marijo, in »pride k njej«, se ji približa. Spozna njen strah in ovire, tolaži jo in miri in začne popravljati to ranjeno človeštvo: tako, da sam stopi vanj, da se poistoveti z njim, da živi njegove skušnjave in njegove težave, bremena, strahove, skrbi. Človeka spreminja tako, da se ob njem sam spremeni. Privzema rane in vprašanja in postaja človek .  Obupal bi nad tem svetom in nad seboj, če ne bi vedel, da Bog tako potiho, v nekem zanikrnem Nazaretu n