Preskoči na glavno vsebino

Posta(vi)ti svetišče Boga


Kaj sploh še reči o najpogosteje uporabljeni, najbolj zlorabljeni in morda najbolj napačno razumljeni besedi našega sveta, o besedi, ki jo z enakim zanosom izgovarjajo tako pop pevke na bleščečih odrih, igralci, ki si najdejo dekle za eno noč, kot sestre v sariju, ki pobirajo napol mrtve ljudi po indijskih ulicah? Kaj sploh reči o besedi ki bi jo morali izgovarjati počasi, previdno, potihem, skorajda neslišno, z globokim premislekom in v zadregi, pa nam gre že na živce, ker je postala tako zelo plehka? Četudi je to menda edina beseda, ki se je ne sme govoriti, ampak živeti? Kaj je resnična ljubezen

Ljubezen je glagol 

Na to vprašanje si je treba kar naprej odgovarjati, ker je zapoved ljubezni vedno neka »nova zapoved«, menda nova in drugačna vsak dan, ker ima vsak dan drugačna vprašanja in drugačne odgovore, ker je mesto ljubezni v odnosih, ki niso nikoli enaki, vedno novi, kot vedno »nova zapoved«. Sicer res postane prazna in plehka beseda za pravljice in romantične filme. 

Rekli bi zato, da je ravno zato ljubezen najprej glagol, ne samostalnik, torej beseda, za katero stoji življenje, nekaj migetajočega, nemirnega, brstečega, iščočega, vse to in še kaj več, kar počne tisto, kar je živo, in da je resnična vse dotlej, dokler je z njo »Sin človekov poveličan in Bog je poveličan v njem« (Jn 13,31). 

Ljubezen je poveličevanje 

»Poveličati« pa ne pomeni nekoga imeti za nekaj večjega, kar je v resnici, ne pomeni zaljubljeno (brez osnove) ga kovati v zvezde, nekoga poveličati pomeni preprosto priznati in mu s svojim obnašanjem do njega dokazati njegovo resnično in nedvomno vrednost, torej ravnati z njim v skladu z njegovim dostojanstvom. Biti do njega človeški samo zato, ker je človek, ne pa, ker bi mi bil simpatičen ali kako drugače po volji. 

Samo zato, ker je ljubezen pravzaprav v vsakem trenutku in vsakem svojem odtenku »poveličevanje Boga« v nekem sinu človekovem, kdove katerem že, ljubezen zato pomeni postaviti svetišče svojega Boga v človeku, s katerim se srečuješ. Uporabiti ga za kraj češčenja svojega Boga, to je želel, ko je rekel, da je to njihova učilnica in njihov tempelj, v katerem jih morajo srečevati ljudje, da bodo res njegovi učenci, človek v vsej svoji realnosti: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35). 

Ljubezen je hvaležnost 

In kolikor težko je že to, je ljubezen preprosti refleks hvaležnosti, vsi ga premoremo, saj smo tudi mi sami že svetišče Boga, On je poveličevan v nas, ker nas je prvi ljubil (1 Jn 4,10). In se zato tedaj, ko ljubimo, ko smo sposobni od sebe zahtevati ta napor, šele resnično zavedamo, kako zelo nekaj dragocenega je naše življenje, da je prostor Boga v tem svetu.

(misel ob 5. velikonočni nedelji, leto C)

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Ljubezen do konca

Skazal je svojim ljubezen do konca . (Jn 13,1)  Jezusu ni moglo biti prijetno pri mizi. To je bil namreč že trenutek, »ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda« (Jn 13,2). Tudi v drugih je bilo nekaj podobnega, zato mu ni moglo biti prijetno. Kajti tako je vedno, ko je med nami napeto, ko so med nami jeza, strah, užaljenost, zamera, prizadetost. Take stvari se čutijo, tudi če se nič ne reče, tudi če nihče ne besni naglas, ker take stvari od znotraj razdvajajo skupnost. Vsak se začne umikati vase, v svoje misli, v svoja prepričanja, okoli sebe gradi utrdbo in ni prostora za nič in nikogar.  Razpadanje  Jezus je čutil vse to. In je vedel, da njegova skupnost nevidno razpada. Tega pa ni smel dopustiti. Skupnost je zanj sveta stvar, ker smo samo zaradi nje ljudje še ljudje, in zato tako pomembna, da vanjo postavi edini kraj, kjer se lahko z njim srečamo do konca časov, da, prav v tej skupnosti, v kateri ima vsakdo dovolj razlogov, da bi zbežal od nj

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej