Preskoči na glavno vsebino

Brati znamenja


Kot bi brali kriminalko, se Jezus razgovori o času stiske, ki je predvsem čas »zmede« in čas »strahu«, dveh med seboj zelo povezanih stvari, ki stisko pravzaprav poganjata, jo omogočata. Da, prav ste prebrali, ker so časi taki, kakršni smo ljudje in ne obratno, tako je dejala že moja stara mama, »tajšni ljudje, tajšni cajti,« ali če povemo drugače, časi so takšni, kakršen je naš odziv nanje. 

Znamenja 

Kajti čeprav se na prvi pogled zdi tako, Jezus ne govori o filmsko apokaliptičnih scenarijih, marveč zgolj o znamenjih, ki jih je menda deležna vsaka generacija ljudi, ter o dolžnosti, ki jo ima, da se nanja primerno odzove. To so namreč namigi, ki jih Bog pošilja človeštvu, da razume, kaj storiti. »Znamenja bodo,« je rekel Jezus, »na soncu, luni in zvezdah.« (Lk 21,25) In ta družba poraja veliko število znamenj, očitnih znamenj, svet se radikalizira, svet postaja vse bolj nasilen, svet je nepravičen in svet je precej sebičen. Ne prvič ne zadnjič. 

Vendar znamenja niso problematična, problematično je to, kaj z njimi naredimo oziroma kaj se ob njihovem pojavu začne dogajati v nas: »Bodite pozorni nase, da vam srca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi.« (Lk 21,34) Ker namreč ne gre samo za opazovanje znamenj zunaj nas, temveč tudi – in predvsem – tistih, ki se istočasno porajajo v nas samih. Kajti to, kakšen je naš odziv – pozor, kdaj tudi podzavesten – je resnično pomembno, rekli smo že, da prav na njem zraseta ali zmeda in strah ali pogum in zaupanje. Kar seveda vpliva tudi na svet, ampak to ni več naša stvar. 

Težava, pravi Jezus, je, če se na ta znamenja odzovemo bodisi s »pijanostjo« in »razuzdanostjo«, z mižanjem pred vprašanji, ki nam jih postavlja življenje, z nekakšnim begom v pozabo vsega skupaj, ali pa z »življenjskimi skrbmi«, recimo temu s paniko, zaradi katere človek vidi hudiča tudi, kjer ga ni. 

Razmislek in molitev 

Pravi odziv, svetuje Jezus za čas stiske – ki je pravzaprav vsak čas – je »bedenje« in »molitev« (Lk 21,36). Torej čuti, to je biti občutljiv za znamenja, biti pozoren na to, kaj se dogaja, slišati vprašanja, ki se porajajo v tem našem času, a odgovarjati nanja z besedo Boga, ki se sliši v našem srcu, ne pa z besedami, sredstvi, načinom sveta. Torej biti drugačen od drugih v odzivu na iste stvari, ko drugi čepijo in gledajo v tla, »se vzravnajte in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje.« (Lk 21,28) 

Naj povem še drugače? Namesto brezbrižnosti sočutje, namesto zmerjanja pomoč, namesto sovraštva mir, namesto vojskovanja sodelovanje, namesto prepričevanja poslušanje, namesto preklinjanja molitev. In tako »bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo.« (Lk 21,27) 

Ker je čas stiske za nas čas odrešenja. Sicer ga razumemo narobe.

(misel ob 1. adventni nedelji, leto C)

Komentarji

  1. Aleluja!
    Tako držo bi nas morali učiti pri VEROuku
    Da bi se otroci učili pravilno odzivati na preizkušnje.

    OdgovoriIzbriši
  2. Podzavesten odziv...., dobro povedano, razmišljam

    OdgovoriIzbriši

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Pustiti se premagati ljubezni

Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca in duha! (iz bogoslužja velikonočne vigilije)  V današnjem jutru poti vseh ljudi, ki v svoji človeški slabotnosti usmerjamo svoje korake h grobu, k smrti, k uničenju, prestreže njegova šokantna praznina , nepričakovano presenečenje, ki nas ustavi in obrne v drugo smer. Bog je, ki v to našo temo greha, napuha, sebičnosti potiho stopa kakor luč, kot druga , alternativna možnost , da bi tako okrušil zaverovanost v lasten prav, v lastne rešitve in poglede. »Kaj pa, če nimaš prav?«  Nujni poraz Glas, ki pretrga našo slepoto, je zato tako odrešilen, ker je neizprosno drugačen od naših predstav, ker je možnost, ki je nismo predvideli, ki se nam ne zdi mogoča, morda niti pravilna ne, možnost, ki si je tudi ne želimo, ki se je kakor žene v tem našem grobu bojimo: »Stopile so ven in zbežale od groba. Trepetale so in bile vse iz sebe. In nikomur niso nič povedale, kajti bale so se.« (Mr 16,8) Se nam pač upira, ker je zato, da bi dopustili

Tone Pavček, Take dežele ni

Lepa je moja dežela. Bridkosti polna. Sèm je stvarnik sejal nemir in lepoto, ki je skoraj popolna, in žalost, kot je ni na svetu nikjer. Nikjer ni zemlja tako skromna in radodarna, nikjer ne pride lastovka tako hitro na jug, nikjer ni nikoli tako bledikava zarja skozi stoletja ohranjala up. Nikjer trave z Jurijem, svojim patronom, ne veseljačijo tako dolgo v jesen in nikjer ne kriče še pod betonom o zelenem spominu svojim ljudem. Nikjer niso hoste tako skrivnostne z brezni in grapami, ki jih je zlo polnilo s trupli, da njih belo okostje sije potomcem v neprijazno temò. Lepa je moja dežela. Lepa do muke. Samo tu gruli prsteno grlo rim. Samo tu so tudi groze manj hude. Samo tu lahko živim.

Potruditi se

Ne zgodi se več poredko, da mi med brskanjem po socialnem omrežju pride pred oči vabljiv naslov: »Kako shujšati brez truda.« Namenoma je tak, seveda, da bi pritegnil pozornost, kako tudi ne, saj lepo utemeljuje najpopularnejšo misel današnjega sveta, ki se razodeva tudi v bitcoinih in podobnih hitrih zaslužkih: kako dobiti čim več s čim manj truda oz. izgube. Glavna prioriteta našega sveta je pač dobiček . In čim hitrejši je, tem bolje. Trud je pri tem zgolj ovira.  Ne bi šlo za tako velik problem, če ne bi podobno miselnost začeli tudi živeti , jo torej uporabljati v svojih odnosih: dobiti čim več za čim manj truda. Ali še bolje: dobiti, ne da bi bilo treba kaj dati. In tega se tako v odnosih kot tudi v finančnem svetu ne da drugače kot z goljufijo : nekdo mora nekaj izgubiti, da lahko ti nekaj pridobiš oz. zaslužiš na njegov račun. Tako je z vsem, kar je pridobljeno na lahko. »Je pač najemnik in mu za ovce ni mar.« (Jn 10,13) Opeharjeni ljudje pa drug drugega gledamo s strahom in nej

I. Minatti, V mladih brezah tiha pomlad

V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje - za vse tiste velike in male, ki še verjejo vanje. Za vse tiste, ki jim nemir v očeh zasije ob prvem pomladnem cvetu, za tiste, ki se srce razboli jim, ko dež zašumi v marčnem vetru, za vse, ki dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni preslonijo in sami ne vejo, kaj čakajo in po čem hrepenijo. O, v mladih brezah je tisoč sanj, pomladi in zastrtih smehljajev, kot v pravljicah Tisoč in ene noči iz daljnih, prečudnih krajev. O, v mladih brezah je tisoč življenj za vse tiste, ki ne znajo živeti in le mimo življenja gredo kot slepci in zagrenjeni poeti.

Za limbar tvoj

Te dni so nam posebej pred očmi rane , tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu, mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj .  Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti, nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje .  Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo jih že siti, vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno skačejo v pozornost, morda tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki j